torek, 31. marec 2020

Vrh Kašne planine (Kranjska reber)

Sušec, sobota 28.3.2020

Morda kmalu ne bova smela nikamor, sem razmišljal, zatorej ne gre, da bi ves konec tedna preživela na kavču. Kadar je v gorah zima in sneg ali kadar so vremenski obeti dvomljivi se prilagodiva temu, sedaj, ko je situacija takšna, kakršne še ni bilo, pa se bova prilagodila priporočilom, sem sklenil. Lotil sem se raziskovanja, kam bi se bilo smiselno odpraviti, in kaj hitro našel nekaj primernih potepov. Na Kranjsko reber sem se spomnil kmalu po Snežniku, zato je prišla prva na vrsto.

Med vožnjo proti Črnivcu sem zaman premišljeval, kdaj sem se zadnjič vozil v tej smeri. Nekdaj sem pogosteje obiskoval Kamniško Savinjske Alpe, poti v tiste konce so mi bile dokaj domače. Potem sem spoznal Karnijce in njih predalpski svet in... Kaj bi pravil, tudi z našimi Julijci ni dosti bolje, enostavno je premalo prostega časa za vse, kar bi rad, in to, kar bi rad, niso samo gore.

Na Črnivcu je parkirišče samevalo, sonček je prijetno grel in pogled navzgor je razodel, da je novozapadlega snega kar nekaj. Čim sem se preobul, sva poskočno zastavila korak. Po cesti sva opravila s prvimi nekaj ovinki, potem pa stopila na pešpot in po njej nadaljevala navkreber. Kaj kmalu sva stopila na strnjeno snežno odejo, le ta naju je spremljala vse do vrha, ki naju je pričakal kopen. Verjetno je veter opravil svoje, kaj bi bilo drugega. Gaziti nama ni bilo potrebno, saj je bila pot uhojena. Spominjal sem se potepa, ki sva ga tod opravila s princesko nekaj mesecev zatem, ko sem jo posvojil, in sva se vrnila domov z dolge poti iz Francije. Prav tako sem se spomnil najinega prvega gorniškega potepa, ki sva ga opravila na Pristovškem Storžiču. In pomislil na to, kaj vse sva prehodila, obiskala in doživela v skoraj osmih letih, ki so minila od takrat. Dogodivščin za debelo knjigo... Tako sem bil zatopljen v premišljevanja o tem in onem, da sem se kar zdrznil, ko sem nedaleč pred seboj zagledal leso in za njo pašna pobočja pod vrhom. Šment, sem si rekel, hitro sva zmogla do tod, samo še nekaj malega in že bova z vzponom pri kraju.



 



Princeska je, kot da bi mi brala misli, prestavila v višjo prestavo in s pospešenim korakom sva nadaljevala pod vršno pobočje. Tam sva upočasnila korak in se razgledala, kje bi bilo najbolje stopiti še zadnjih nekaj metrov navzgor. Snega je bilo tod precej, pravi zameti, če sem stopil izven gazi, se mi je udrlo do razkoraka. Zato sva previdno iskala trdnejšo podlago in po njej kaj hitro zmogla na kopne trave in po njih še tisto nekaj malega do vrha. Princeska je bila pri volji, zato sva imela krajši foto session, potem pa stopila nekaj nižje in si tam privoščila krajši počitek. 












Procesorja na podstrešju ni moč ugasniti, premleva in premleva, včasih pozno v noč. Če sem vrh Snežnika premišljeval o Camusovi Kugi, katero sem prebral nedavno, in primerjal vsebino knjige s stanjem, v katerem smo, in pomislil tudi na Igorjev zadnji smuk, njegovo zadnjo fotografijo in pomenljive besede, ki jih je napisal, sem danes razmišljal o minulem četrtku. O žalostnem dogodku, tragediji pravzaprav, ki se je dotaknila tudi mene in me bo v moji biti spremljala do konca mojih dni. Kot da mračne misli in žalosten dogodek ne bi bila dovolj, mi je v petek zvečer v roke prišla knjiga "Ura brez kazalcev" pisateljice Carson McCullers, kjer prvi stavek pravi takole: " Smrt je zmerom enaka, toda vsak človek umre po svoje."





Frutbela je bila dovolj za oba, kaj bi rabil več za tako kratko pot, in ko sva se še odžejala, sva nadaljevala s potepom. Sedaj že v obratni smeri, seveda. Kaj kmalu sva začela srečevati pohodnice in pohodnike, vse več in več jih je bilo, do avta sva jih naštela najmanj toliko, kot imam prstov spodaj in zgoraj, verjetno zlahka dodam še princeskin krempljček ali dva. Pot je bila večinoma dovolj široka, da smo se srečevali primerno narazen, dvakrat pa sva z zverinico vseeno stopila vkraj, da smo se srečujoči bolje počutili. Prav vesel sem bil, da sva zgodaj odšla zdoma in je bila pot navzgor samo najina, tako kot vrh. Že tako se rada drživa bolj ob strani, kaj se ne bi v teh čudnih časih. Sončno in toplo vreme je hitro opravilo svoje in med sestopom sva namesto po snegu vse bolj hodila po brozgi, ki jo je nižje zamenjalo blato. Previdna, kolikor se je pač dalo, sva se sorazmerno čista vrnila do avta, kjer sem princesko malce očedil z brisačo, sam pa sem se samo preobul in že sva odpotovala domov.












Da sem med potjo domov premišljeval o prihodnjih poteh se ve, da sem se spraševal, kdaj bova spet zmogla prek meje in v višje gore tako tu, kot tam, takisto. Naslednji dan je bila nedelja in dan zatem je najina občina postala ves najin svet...

-> fotografije Vrh Kašne planine (Kranjska reber)

nedelja, 22. marec 2020

Mali in Veliki Snežnik

Sušec, petek 20.3.2020

Neverjetno, kako lahko svet postane majhen skoraj preko noči. Če se mi še pred nekaj tedni kraji kot so Sauris ali Sappada niso zdeli daleč, sem imel danes občutek, da so Sviščaki skoraj na koncu sveta...

Prekrasno jutro naju je pozdravilo, ko sva prispela tja in vzela pot pod noge. Samemu sebi sem se nasmehnil, ko sem oprezal, kod vodi pot in skoraj zgrešil odcep s ceste v gozd. Tolikokrat sem že bil tod pozimi in poleti, pa sem prvič začel s potepom pred planinskim domom. Srečno sva zmogla neznani del poti, potem pa po dobro znani poti nadaljevala do kapelice.




Od tam sva s potepom nadaljevala po cesti, saj sva bila namenjena na Velikega preko Malega. Že v osnovnošolskih letih sem Snežnik pogosto obiskoval, a se ne spomnim, da bi kdaj opravil to pot. Ni trajalo dolgo, da sva stopila na sneg. Le ta naju je potem spremljal večji del potepa. Čeravno sva hodila po senčni strani hriba, mraza ni bilo. Sneg je držal tako mojo, kot princeskino težo, povrh vsega je bil dovolj "grob", da nama ni prav nič drselo, če le nisva stopila v stare, poledenele stopinje. Zdelo se mi je, da ceste zlepa ne bo konec, tako spodnje, kot zgornje, po kateri še nisem ne hodil, ne smučal. Na slednji je sonce že zmoglo posijati skozi gole krošnje, zato je bilo počutje še prijetnejše. Razmišljujoč o tem in onem sem zadnji hip uzrl odcep pešpoti v gozd - res ni manjkalo dosti, da bi ga zgrešila.









Začetek poti v gozdu je bil kopen, tam je princeska pospešila, da sem jo komaj dohajal. Višje sva spet stopila na sneg, kjer nama je na poledenelih stopinjah precej spodrsavalo, zato sva raje hodila ob gazi, saj je predelan sneg držal težo in nudil koraku dovolj opore. Kar hitro sva prišla vrh gozdne meje in stopila med rušje, kar je pomenilo, da Mali Snežnik ni daleč. Res sva dokaj hitro zmogla do vrha, se tam malce razgledala, nato pa nadaljevala proti Velikemu. 










Čeravno je bila ozka stezica med rušjem zasnežena, nama ni delala težav. Sonček je ravno prav omehčal sneg, da utrjena gaz ni bila poledenela. Na razpotju, kjer gor pripelje pot od obračališča, je princeska spet pospešila. Kot da bi zverinica čutila, da sva z vzponom blizu konca, in res je bila vršna strmina hitro pri kraju. Na vrhu sva se s primerne razdalje pozdravila z nekaj njimi, potem pa poiskala zavetrn kotiček in tudi sama sedla k počitku. Običajno sva vrh gore ali hriba sama, pač hodiva po takih poteh. Tam, kjer temu ni tako, pa se rada drživa bolj zase. Slednje sva danes storila še izraziteje, ve se čemu. Rahel veter, ki je vel na vrhu, naju ni motil. Vzela sva si čas za okrepčilo in sam tudi za razmišljanja in spomine. 









Nekaj mesecev bo tega, kar sem prebral Kugo Alberta Camusa. Knjiga se me je zelo dotaknila, vsebina seveda, in te dni se mi zdi, da jo doživljam v barvah. Ko prebiram ali poslušam novice o koronavirusu, mi vsebina knjige pride živo pred oči. Kot da bi se črno beli tekst iz knjige pred menoj pojavil v obliki barvnega filma. Vrh vsega se mi je med izgubljanjem v spominih nenadoma pred očmi pojavila Igorjeva zadnja fotografija z njegove zadnje turne smuke v kaninskem pogorju. "Finish" piše na panoju, ki je postavljen na koncu smučarske proge, Igor pa je k fotografiji pripisal: "Vsega lepega je enkrat konec." Žal je bilo zanj in za njegovo prijateljico dan kasneje temu res tako...











Če princeska ne bi šavsnila po sendviču in mi ga skoraj ukradla iz rok, bi bil verjetno še kar nekaj časa izgubljen v "bilo je". Hitro sem pomalical do konca, malce pocartal zverinico, potem pa sva se odpravila v dolino. Nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil na to, da greva tudi midva počasi proti koncu in s koncem nisem mislil na zaključek potepa. Po strmejšem delu poti pod kočo sva se podričala, sneg je bil ravno pravšenj za to, potem pa stopila počasneje, saj je bilo ob gazi precej luž in tudi blata. Do obračališča sva se malce lovila, ne gre, da bi čofotala po blatu ali bog ne daj padla vanj, tam pa sva stopila na predelan in utrjen sneg in hoja je spet postala prijetnejša. Veselo sva jo drobila navzdol, enkrat jaz spredaj, drugič ona in vsake toliko vštric. Počasi sva prišla do kapelice, do bližnjice skozi gozd, do prvih hiš... Potem sva zagledala planinski dom, kar je pomenilo, da sva prišla do konca. Konca poti in potepa, seveda.















Domov grede sem premišljeval o trenutku, v katerem smo, o tem, kako dolgo bo trajal, kaj vse se bo še zgodilo, preden bo spet približno kot prej. Tudi o tem, kakšen zna biti ta "približno"...

-> fotografije Mali in Veliki Snežnik