Mali in Veliki Snežnik

Sušec, petek 20.3.2020

Neverjetno, kako lahko svet postane majhen skoraj preko noči. Če se mi še pred nekaj tedni kraji kot so Sauris ali Sappada niso zdeli daleč, sem imel danes občutek, da so Sviščaki skoraj na koncu sveta...

Prekrasno jutro naju je pozdravilo, ko sva prispela tja in vzela pot pod noge. Samemu sebi sem se nasmehnil, ko sem oprezal, kod vodi pot in skoraj zgrešil odcep s ceste v gozd. Tolikokrat sem že bil tod pozimi in poleti, pa sem prvič začel s potepom pred planinskim domom. Srečno sva zmogla neznani del poti, potem pa po dobro znani poti nadaljevala do kapelice.

Od tam sva s potepom nadaljevala po cesti, saj sva bila namenjena na Velikega preko Malega. Že v osnovnošolskih letih sem Snežnik pogosto obiskoval, a se ne spomnim, da bi kdaj opravil to pot. Ni trajalo dolgo, da sva stopila na sneg. Le ta naju je potem spremljal večji del potepa. Čeravno sva hodila po senčni strani hriba, mraza ni bilo. Sneg je držal tako mojo, kot princeskino težo, povrh vsega je bil dovolj "grob", da nama ni prav nič drselo, če le nisva stopila v stare, poledenele stopinje. Zdelo se mi je, da ceste zlepa ne bo konec, tako spodnje, kot zgornje, po kateri še nisem ne hodil, ne smučal. Na slednji je sonce že zmoglo posijati skozi gole krošnje, zato je bilo počutje še prijetnejše. Razmišljujoč o tem in onem sem zadnji hip uzrl odcep pešpoti v gozd - res ni manjkalo dosti, da bi ga zgrešila.

Začetek poti v gozdu je bil kopen, tam je princeska pospešila, da sem jo komaj dohajal. Višje sva spet stopila na sneg, kjer nama je na poledenelih stopinjah precej spodrsavalo, zato sva raje hodila ob gazi, saj je predelan sneg držal težo in nudil koraku dovolj opore. Kar hitro sva prišla vrh gozdne meje in stopila med rušje, kar je pomenilo, da Mali Snežnik ni daleč. Res sva dokaj hitro zmogla do vrha, se tam malce razgledala, nato pa nadaljevala proti Velikemu. 

Čeravno je bila ozka stezica med rušjem zasnežena, nama ni delala težav. Sonček je ravno prav omehčal sneg, da utrjena gaz ni bila poledenela. Na razpotju, kjer gor pripelje pot od obračališča, je princeska spet pospešila. Kot da bi zverinica čutila, da sva z vzponom blizu konca, in res je bila vršna strmina hitro pri kraju. Na vrhu sva se s primerne razdalje pozdravila z nekaj njimi, potem pa poiskala zavetrn kotiček in tudi sama sedla k počitku. Običajno sva vrh gore ali hriba sama, pač hodiva po takih poteh. Tam, kjer temu ni tako, pa se rada drživa bolj zase. Slednje sva danes storila še izraziteje, ve se čemu. Rahel veter, ki je vel na vrhu, naju ni motil. Vzela sva si čas za okrepčilo in sam tudi za razmišljanja in spomine. 

Nekaj mesecev bo tega, kar sem prebral Kugo Alberta Camusa. Knjiga se me je zelo dotaknila, vsebina seveda, in te dni se mi zdi, da jo doživljam v barvah. Ko prebiram ali poslušam novice o koronavirusu, mi vsebina knjige pride živo pred oči. Kot da bi se črno beli tekst iz knjige pred menoj pojavil v obliki barvnega filma. Vrh vsega se mi je med izgubljanjem v spominih nenadoma pred očmi pojavila Igorjeva zadnja fotografija z njegove zadnje turne smuke v kaninskem pogorju. "Finish" piše na panoju, ki je postavljen na koncu smučarske proge, Igor pa je k fotografiji pripisal: "Vsega lepega je enkrat konec." Žal je bilo zanj in za njegovo prijateljico dan kasneje temu res tako...

Če princeska ne bi šavsnila po sendviču in mi ga skoraj ukradla iz rok, bi bil verjetno še kar nekaj časa izgubljen v "bilo je". Hitro sem pomalical do konca, malce pocartal zverinico, potem pa sva se odpravila v dolino. Nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil na to, da greva tudi midva počasi proti koncu in s koncem nisem mislil na zaključek potepa. Po strmejšem delu poti pod kočo sva se podričala, sneg je bil ravno pravšenj za to, potem pa stopila počasneje, saj je bilo ob gazi precej luž in tudi blata. Do obračališča sva se malce lovila, ne gre, da bi čofotala po blatu ali bog ne daj padla vanj, tam pa sva stopila na predelan in utrjen sneg in hoja je spet postala prijetnejša. Veselo sva jo drobila navzdol, enkrat jaz spredaj, drugič ona in vsake toliko vštric. Počasi sva prišla do kapelice, do bližnjice skozi gozd, do prvih hiš... Potem sva zagledala planinski dom, kar je pomenilo, da sva prišla do konca. Konca poti in potepa, seveda.

Domov grede sem premišljeval o trenutku, v katerem smo, o tem, kako dolgo bo trajal, kaj vse se bo še zgodilo, preden bo spet približno kot prej. Tudi o tem, kakšen zna biti ta "približno"...

-> fotografije Mali in Veliki Snežnik