Hrastovlje - Vrh Stene - Jampršnik

Sušec, nedelja 15.3.2020

Kdo bi si mislil, da se v tako prelestnem vremenu nad nami zbirajo tako temni oblaki. Počasi gremo v tunel, vse temneje postaja, kdo ve, kako daleč bomo morali, da bomo zagledali svetlobo na koncu...

Veš kaj, sem se oni dan menil s princesko, nič ne de, če nekaj časa ne bo šlo daleč in visoko, poglavitno je, da se bo sploh lahko šlo. Repek je nedvoumno pokazal, da me je razumela, zato sem ji omenil, da spet razmišljam o vrhéh nad Kraškim robom. Z repkom ni bilo nič, zato sem še enkrat omenil Kraški rob in vrhé nad njim. Repek še vedno nič. Potem sem malce premišljeval, se domislil in dodal: "Veš, nad Podpečjo še nisva hodila in v Hrastovljah tudi še nisva bila. Torej nižje, kot običajno, in iz drugega izhodišča." Repek je bil v trenutku podobno hiter, kot so brisalci na vetrobranskem steklu, kadar se peljeva v najhujšem nalivu. Fajn, sem si mislil, torej veva kam, samo še kdaj se zmeniva, in bo. No, pa se nama ni bilo potrebno meniti, kajti prihodnje jutro me je princeska točno ob 6h vrgla iz postelje in čeravno se mi je zdela ura prezgodnja, mi ni ostalo drugega, kot da tudi sam  zapustim topel brlog. Jaz kavo, zverinica zajtrk, potem sva skupaj vrgla nekaj malega v nahrbtnik in že sva bila ona v boksu in jaz za volanom. Običajno sva po dobri ure vožnje v Trbižu in se tam za naju potovanje šele prične, danes pa sva približno toliko časa potrebovala do izhodišča. Nič čudnega, da je zverinica še spala, ko sem se preobuval, in sem jo moral zbuditi, da sva vzela pot pod noge.

Burja še ni pojenjala, zato sva skozi Hrastovlje stopila hitro, da nama ni preveč žvižgalo okoli ušes. Pod vasjo je bilo malce bolje, ko pa sva skozi železniški podhod prišla na pobočja pod Podpečjo, je bilo z burjo konec, sonček pa je tako prijetno grel, da sem se moral nemudoma preobleči v bolj spomladanska oblačila. Princeski tega ni bilo potrebno storiti, saj je bila pred kratkim potrimana in je imela zato vsaj pol tanjši kožušček kot običajno. Obrambni stolp nad Podpečjo, kateri nama je služil za orientacijo kako daleč sva že, tudi kako visoko, je bil vse bližje, kmalu sem uzrl tudi viadukt, prek katerega sva zjutraj drvela na potep. Pod vasjo sva prišla do oljčnikov, tam pozdravila starejšega moža, ki je delal v enem od njih, in kmalu zatem stopila v vas. Stopila sva skoznjo in na njenem koncu zavila strmo gor proti stolpu. Do jame pod njim nisva šla, ne zato, ker se nama ni ljubilo, temveč zato, ker sem nanjo povsem pozabil. Ni kaj, spet imava nekaj v dobrem. Nad stolpom sva kmalu prišla do razpotja, od tam nadaljevala po cesti do železniške proge, šla nekaj naprej mimo konj na paši in na naslednjem razpotju zapustila markirano pot.

Že doma sem se odločil, da bova potep zastavila po svoje, tako, da bova nad Podpečjo opravila krožno turo. Pot do Zazida in ogled vasic Brežec in Zanigrad sem prihranil za prihodnjič, recimo za kaj kmalu, ko bodo špraglji zreli in bova poskrbela še za rižoto, frtaljo in solato z jajci. Ker drugače ni šlo, sem se odločil, da od tega razpotja nadaljujeva po cesti toliko časa, da obkroživa Jampršnik, tam zavijeva na markirano planinsko pot in se po njej prek vrha vrneva v Podpeč in od tam v Hrastovlje. Hoja po cesti nama običajno ni ljuba, a sva se kot že večkrat dosedaj delala, da hodiva po široki peščeni poti namesto po makadamski cesti. Razgled na Slavnik in Podgorje nama je krasil obzorje, razmišljanja o tem in onem krajšala čas in s cesto sva bila kaj hitro pri kraju. Razgled z roba je bil čudovit vse do morja, polje Obadin pod nama in Hrastovlje onstran doline sta bila, kot bi ju gledal iz aeroplana. Kar zdrznil sem se, ko sem se spomnil, kaj se dogaja v naši in sosednjih deželah. Pozabi, sem se opomnil, uživaj trenutek, ki je tako lep, da lepši ne bi mogel biti. Vzel sem zverinico v naročje in jo počohal, videti je bilo, da se tudi njej lepo in prijetno dogaja.

Potem sva po bolj hribovskem terenu nadaljevala s potepom in po visokih, suhih travah in belem, ostrem skalovju, kmalu zmogla na Jampršnik. Kup skalovja, prepad na eni in gozd na drugi strani vrha, nobenega možica, kaj šele skrinjice in žiga. V nadaljevanju sva kmalu prišla do gamsa nad Brežcem, kateremu se je princeska previdno približala in šla še hitreje mimo, kdo ve, kaj ji ni bilo po godu, in nekaj naprej končno sedla k počitku. Končno zato, ker sem od doma kot običajno odšel kot bi šel k zdravniku, torej na tešče, in se mi je zato že pričela nabirati pajčevina v želodcu. Tudi grlo je bilo že precej suho. Podprla sva se, kot bi bila na visokogorski turi in ne na sprehodu po primorskem gričevju (figurativno rečeno, seveda), tudi teknilo je tako kot tam. Tako prijetno je bilo posedati na robu in zreti proti morju in Hrastovljam, misliti na nič in se pustiti božati toplemu soncu. Precej napora je bilo potrebnega, da sem dvignil rit in se podvizal naprej.

Pot naju je pripeljala do razpotja, kjer sva nekaj ur prej zapustila pešpot. Tam sem onstran železniške proge še drugič ugriznil v kislo jabolko, to je, spet sva nadaljevala po cesti, tokrat po tisti, ki naju je pripeljala v Podpeč. Izključno zato, da sva šla naokoli in tako še enkrat malce zaokrožila pot. Podpeč je bila nazaj grede bolj živa, več jih je bilo, ki so delali na vrtovih in poljih, tudi psov sva srečala kar nekaj in enega majhnega mucka. Do Hrastovelj ni bilo daleč in kaj kmalu sva bila pri avtu. Če sva zjutraj pričela v mrazu in močni burji, sva s potepom končala v skoraj poletno toplem vremenu. Pogled proti Podpeči in pečinam nad njo je bil drugačen kot zjutraj, bolj domač recimo, ko sem sedel za volan in sva odpotovala domov.

V stari izbi bije nam
stenska ura čase
in tiktaka tja v en dan,
opozarja nase.
Tika, taka teče čas
naših dni mladosti,
ura opozarja nas,
konec bo radosti.

       (P. Ajdič, S. Mancini, Beneški fantje)

-> fotografije Hrastovlje - Vrh Stene - Jampršnik