torek, 31. december 2019

Cima Tulsti - Tulstë Wär

Gruden, nedelja 29.12.2019

V gorah je pritisnil mraz in zavel močan severni veter. Nama ni bilo ne do mraza, ne do prepiha, še najmanj do ždenja doma. Razmišljal sem o Reziji, bolj o sprehodu kot turi, nekje v dolini, kar se spomnim Cime Tulsti. Zdelo se mi je, da bi se tam znala imeti lepo, da naju ne bo kaj prida prepihalo in nama tudi mraz ne bo zmogel do živega. Če ne greš, ne veš, sem dejal princeski, pripravil vse potrebno in naslednje jutro sva odšla...

Dolina  je bila še v senci, ko sva se pripeljala v Ravanco. Če je termometer v avtu pokazal v Ratečah -9 stopinj, jih je bilo tod samo -5, in ko sem izstopil iz avta, vetra ni bilo ne čutiti, ne slišati. Hitro sem se preobul, oblekel princesko, in že sva stopila na pot. Po križevem potu sva se povzpela nad božjo njivo, kot Rezijani pravijo pokopališču, in tam udela nama že znano  pot.







Do potoka sva hitela, da se ogrejeva, saj je bilo v senci precej hladno. Potok je princeska prečila v mojem naročju, ne gre, da bi sama brodila po mrzli vodi. Onstran sva prišla na sonce, v trenutku nama je postalo prijetno toplo. Princeskin plašček je romal v nahrbtnik, sam sem si snel rokavice, potem pa sva nadaljevala s potepom. Korak se je skrajšal in postal manj poskočen, saj je pobočje postalo strmejše. Borov gozd, pokljanje suhih vejic pod podplati, žuborenje slapa in sonce, ki se blešči med krošnjami dreves. Kaj lepšega bi si bilo greh želeti. Vedel sem, da je pot do vrha sorazmerno kratka, saj sva jo prehodila pred nekaj malega več kot dvema letoma. Princesko sem večkrat opomnil, naj nikar tako ne hiti, češ, prehitro bova na vrhu. Ona pa nič, prelepo se ji je dogajalo, da bi me (u)slišala. Višje je borov gozd prešel v bukovega in pokljanje vejic pod podplati je zamenjalo gaženje po suhem listju. Tega je bilo toliko, da se nama je vdiralo prek gležnjev. Zverinica je ponekod poskakovala kot srnica, podobno, kot kadar se ji na suhem snegu vdira pod tačkami. Na sedelcu Forchia je strmina popustila, čakalo naju je položnejše prečenje proti vrhu.









Postalo je hladno, tudi veter je zmogel do naju, zato sva se oblekla. Princeska plašček, jaz vetrovko in že sva šibala naprej. Kaj bi jo "bremzal", če se ji lepo dogaja, sem si mislil... Vse do vrha je bilo hladno, tudi vetra je bilo nekaj, tam pa sva stopila v pomlad. Ko sva stopila iz senčnega gozda na s soncem obsijan vrh, sem se dejansko počutil, kot da bi stopil v zakurjeno sobo. Malce za nama sta prišla gor dva moža, tudi s psičko, a so kaj hitro nadaljevali naprej, kar naju ni niti najmanj motilo. Suhe trave so kar klicale po tem, da sedeva nanje, kar sva z največjim veseljem tudi storila.  Princeska se je spet slekla, jaz še ne, potem pa sva se lotila dobrot. Ob imenitnih razgledih na kaninske gore, Muzce in Ta rožino dolino, kot pravijo Reziji, sva se okrepčala, potem pa malce ždela, saj je sonček prijetno grel.













Če sem zaprl oči, sem lahko slišal Silvano Paletti (klikni za poslušanje), Rina Chineseja (klikni za poslušanje) in seveda zverinice (klikni za poslušanje)





Spomnil sem se tudi tega, da sem za Cimo Tulsti na spletu našel domače, to je rezijansko ime, in sicer Tulstë Wär. Ime si razlagam kot Tolsti vrh, potrditve moje domneve na spletu žal nisem našel. Potem sem prišel nazaj in počasi sva se odpravila v dolino. Križev pot je bil obsijan s soncem, ko sva se vrnila v Ravanco, in mraz je popustil. Kot bi se vrnila v drugo vas, ne tisto, kjer sva zjutraj vzela pot pod noge.











Pred cerkvico vrh križevega pota sva Rezijanom in zverinicam pomahala v slovo za letos, jim zaželela lepe praznike in srečno 2020 ter kmalu zatem odpotovala proti domu.

Vsem, ki naju spremljate na najinih potepih, želiva zdravja, sreče in veselja v letu 2020!

-> fotografije Cima Tulsti - Tulstë Wär

sobota, 28. december 2019

Monte Caseratte

Gruden, četrtek 26.12.2019

Tura, ki se je medila vrsto let, se je končno zgodila. Ni ne prva, ne zadnja, ki je bila dolgo časa na seznamu "nekoč". Precej jih je, takšnih in drugačnih tur, na katere se odpravljam že dolgo, res dolgo časa, pa se kar ne morem in ne zmorem odpraviti. Ene so zahtevnejše, te imajo alpinistično oceno in tu zna vrv priti prav, vsaj kar se sestopa tiče, druge so bolj izletniške narave, torej takšne, kjer greš lahko gor in dol z rokami v žepu. S prvimi odlašam, ker se sprašujem, ali moje izkušnje zadostujejo, da bom težavam kos, z drugimi zato, ker se mi pogosto zde njih vrhovi prenizki ali poti prekratke. Potem pa čas, ki neusmiljeno teče, zadeve postavi na svoje mesto in vsake toliko se zgodi kakšna teh bolj ali manj zahtevnih tur in izletov, o katerih razmišljam dolgo vrsto let...

Do odcepa za Piancavallo mi je bila pot znana, od tam do Coste in naprej gor do svetišča Madonna del Monte pa sva se peljala prvič. Parkirišče je bilo skoraj prazno, čeravno je ura v cerkvenem zvoniku odbila devet, ko sva vzela pot pod noge.





Po cesti, po kateri sva se pripeljala, sva nadaljevala nekaj ovinkov naprej do smerokaza, ki naju je usmeril na pešpot v redek gozd. Pobočje je počasi prešlo v široko sleme in višje v sorazmerno strm travnat greben. Kaj kmalu sva bila dovolj visoko, da sva uzrla lesketajočo morsko gladino, če sva se ozrla nazaj, in bleščeče zasnežene vršace Julijcev, če sva pogledovala v smeri, od koder sva pripotovala. Nad nama pa travnat greben, za katerega se je zdelo, da naju vodi v sinje nebo... Sonce je prijetno grelo. Če ne bi rahlo pihljalo, bi nama znalo biti celo pretoplo. Zverinica z migetajočim repkom in sam z nasmeškom na licu sva drobila v breg. Tako lepo je bilo, da se še pogovarjala nisva, da ne bi motila skoraj svečane tišine. Da se zaradi urnega koraka ne bi upehala, sem vsake toliko naredil posnetek in vmes malce poduškal, princeska pa si je vsake toliko vzela čas in z zanimanjem ovohala in pomokrila kak grmiček ob poti. Višje sva bila, bolj je pihalo. Pod vrhom je pot zavila na desna pobočja - tu je pihalo še najbolj. Po krajšem prečenju sva nedaleč naprej zagledala planino in tam zavila levo proti nemarkiranemu vrhu. Po visokih travah sva jo ubrala proti vrhu, za katerega ne bi vedela, da je vrh, če ne bi bil zgoraj velik kamnit možic in v njem vpisna knjiga. Nobenega križa, kot sva jih vajena drugod, in presenetljivo nobenega Marijinega kipca. Suhe in visoke trave so bile kot naročene, da bi sedel nanje, pretegnil noge in si privezal dušo. A kaj, ko je za nama na vrh prišel tudi veter in poskrbel, da nama je postalo precej hladno. Nič, nižje najdeva zavetje, sem si mislil, in nadaljeval s potepom.















Navzdol je šlo kar samo vse do Casere del Medico, nekaj naprej pa sva že zavila na pešpot, ki je vodila proti izhodišču. Čim sva prišla nekaj nižje, je prenehalo pihati in z veseljem sva sedla k počitku. Prigrizek in pijača sta nama dobro dela, krajše posedanje takisto, potem pa sva nadaljevala s sestopom. Travnate strmali je nižje zamenjal gozd, skozi katerega sva prišla na cesto, po kateri sva kmalu prišla do ovinka, kjer sva zjutraj stopila na pešpot. Do avta ni bilo več daleč, tam sem se preoblekel in preobul, princeska pa je šla počivat v svoj boks. Potem sem stopil do bližnjega svetišča, si  ogledal jaslice, prižgal svečko in nekaj minut posedel v tišini.











Tako, kot sva na poti v gore dočakala jutro, sva na poti domov pričakala noč. Kdo bi vedel katerič tako, še manj, kolikokrat še...

-> fotografije Monte Caseratte

petek, 27. december 2019

Mali Hlam

Gruden, ponedeljek 23.12.2019

Za smuko bo še čas, sem dejal princeski, ko sva razmišljala, kam naj greva pretegnit noge in tačke. Veš, visoko zgoraj je zapadlo ogromno snega, sem dodal, nižje pa je še kopno in mi ni do tega, da bi nosil smuči. Najbolje, da greva spet v hribe na morje, sem zaključil glasno razmišljanje. Beseda hribi je princeski sila domača, menim, da tudi morje že precej dobro razume, saj je veselo zastrigla z ušeski.

Tokrat sva imela izhodišče v Vrbniku, majhnem mestecu na severni strani otoka, tisti torej, kjer je pogled na celino. Parkirišče, ki je v poletni sezoni plačljivo in pogosto polno do zadnjega kotička, je bilo sedaj brezplačno in skoraj prazno. Presnetilo me je, da mestece ni bilo praznično okrašeno in je bilo videti kot izumrlo, le nekaj starejših ljudi je šlo svojo pot. Po cesti, po kateri sva se pripeljala, sva se odpravila nad mestece in pri vinarni Katunar našla prve markacije. Po kolovozu med vinogradi sva se uspešno izogibala velikim lužam, ki so zgovorno kazale, da je tudi tod obilno deževalo. Ponekod so bili vinogradi dobesedno poplavljeni. Da sva zmogla priti na drug kolovoz, po katerem se je nadaljevala najina pot, sem moral vzeti princesko v naročje in preskočiti ogromno lužo, bog ne daj, da bi padla vanjo. Potem je bilo z blatom konec, z lužami tudi, precej prijetneje je bilo vandrati, kot prej med vinogradi. Hodila sva in hodila, kar me spreleti, da že dolgo časa ni markacij ob poti. Vseeno sva še kar hodila, bo že, sem si mislil. Potem je kolovoz zavil v napačno smer in moral sem pogledati na zemljevid. Nič, nazaj morava, sem rekel princeski, in se obrnil. Vrnila sva se do križišča obeh kolovozov, torej skoraj do vinogradov, tam sem v gozdu hitro našel široko stezo in precej markacij, ki so šle v pravo smer proti Malemu Hlamu. Nekaj minut kasneje sva se končno počutila kot v hribih, saj se je pot pričela vzpenjati.









Kmalu sva prišla tudi do prvih razgledov, saj so bile drevesne krošnje gole in se je videlo skoznje. Nekaj višje sva spet prišla do ceste, tam sem bil pozoren, in brez izgubljanja našel nadaljevanje poti. Če sva bila na najinih minulih krških potepanjih vajena golih pobočij, pravih prostranstev, in tudi ostre skale, sva tokrat hodila po bolj ali manj mehki poti skozi gozd, ki se je dvigal visoko pod vrh. Potem je stezica zavila levo in v daljšem prečenju skoraj obšla vršno pobočje, ki je na drugi strani postalo manj poraščeno in precej bolj skalnato. Čim sem zagledal nekakšen oddajnik na vrhu, sem vzel princesko v naročje, splezal preko ograje, za katero se je pasel trop ovac, in se čez drn in strn odpravil proti vrhu. Markacije so se nadaljevale ob ograji naprej, a sem imel občutek, da se poti pričenja spuščati, zato sem jo po lepo prehodnem terenu ubral kar po svoje. Princeska je ta del poti opravila v mojem naročju, saj je bila skala ostra, vmes pa je raslo obilo trnjastega grmičevja. Na vrhu sva se razgledala in odžejala, čas za prigrizek pa sem prestavil na kasneje, saj naju je pred lažje prehodnim, manj skalnatim in trnjastim svetom, čakal še lep kos poti.















Tudi nazaj grede sem imel princesko v naročju, vse do ograje, za katero sva spet prišla na markirano pot. Tam sva se malce lovila po razbitem svetu, tudi poplezala po kaki skalci navzdol, da nama ni bilo potrebno skozi grmovje, in kaj hitro zmogla do sedelca, kjer je bilo razpotje več poti. Tu sva končno sedla k počitku, na vrhu sva namreč vse opravila stoje, in poskrbela tako za prazen želodček, kot za spet suho grlo. Po počitku sva se odpravila navzdol po najkrajši poti, ovinek, ki sem ga imel v načrtu, sem prihranil za prihodnjič. Zima bo še dolga, vreme ali razmere za višje gore ne bosta primerna, zato se bova proti morju ali na otok zagotovo kaj kmalu spet odpravila, sem si mislil. Po široki stezi sva nadaljevala s sestopom, kar zaslišim žuborenje vode in za ovinkom skoraj stopim v potok, ki je drl prav po markirani stezi. Princeska se je spet preselila v naročje, ne gre, da bi se mokra potepala pozimi, jaz pa sem ob robu lovil ravnotežje in pazil, da se ne prekucneva. Podobnih kosov poti sva imela kar nekaj, potem pa sva prišla nad vinograde, kjer sva že od daleč opazila ljudi, ki so delali v njem. Ko sem že mislil, da sva z vodo opravila, sva spet prišla do potoka, tokrat tam, kjer je bil tudi velik tolmun in nad njim nekaj slapov. Čudovito. V vinogradu smo se pozdravili, bili so presenečeni, ko so naju zagledali, saj je bil ponedeljek, ko se jih tam potepa še manj, kot ob koncih tedna. Sploh v tem času leta. Pozdravu je sledilo nekaj vljudnostih besed, tem pa krajši klepet, med katerim sem izvedel, da je toliko vode velika redkost, da je potok običajno potoček brez slapov in tolmuna, da je večji del leta struga suha kot poper. No, pa sta se nama voda in blato na začetku potepa odkupila, sem si mislil. Potem so oni nadaljevali z delom, midva pa s sestopom.













Zadnji del poti sva opravila po cesti, tako kot na začetku, le da se vse do avta nisva več izgubila. Ni morja brez morja sem rekel princeski, ko sem se preoblekel in preobul, zato sva se sprehodila še skozi Vrbnik do obale in se tam malce razgledala. 






Po zadnjem potepu na Krku sem pisanje v blogu zaključil takole: "Po potepu sva se ustavila ob poti, da sem kupil steklenico vina in kos sira, potem pa nadvse zadovoljna odpotovala domov, vedoč, da se kmalu vrneva." Današnji potep se je zaključil skoraj enako. Steklenici vina sta bili dve, namesto sira pa sem domov odpeljal nekaj sadja. Da se kmalu vrneva, pa se seveda razume samo po sebi.

-> fotografije Mali Hlam