V gorah je pritisnil mraz in zavel močan severni veter. Nama ni bilo ne do mraza, ne do prepiha, še najmanj do ždenja doma. Razmišljal sem o Reziji, bolj o sprehodu kot turi, nekje v dolini, kar se spomnim Cime Tulsti. Zdelo se mi je, da bi se tam znala imeti lepo, da naju ne bo kaj prida prepihalo in nama tudi mraz ne bo zmogel do živega. Če ne greš, ne veš, sem dejal princeski, pripravil vse potrebno in naslednje jutro sva odšla...
Dolina je bila še v senci, ko sva se pripeljala v Ravanco. Če je termometer v avtu pokazal v Ratečah -9 stopinj, jih je bilo tod samo -5, in ko sem izstopil iz avta, vetra ni bilo ne čutiti, ne slišati. Hitro sem se preobul, oblekel princesko, in že sva stopila na pot. Po križevem potu sva se povzpela nad božjo njivo, kot Rezijani pravijo pokopališču, in tam udela nama že znano pot.
Do potoka sva hitela, da se ogrejeva, saj je bilo v senci precej hladno. Potok je princeska prečila v mojem naročju, ne gre, da bi sama brodila po mrzli vodi. Onstran sva prišla na sonce, v trenutku nama je postalo prijetno toplo. Princeskin plašček je romal v nahrbtnik, sam sem si snel rokavice, potem pa sva nadaljevala s potepom. Korak se je skrajšal in postal manj poskočen, saj je pobočje postalo strmejše. Borov gozd, pokljanje suhih vejic pod podplati, žuborenje slapa in sonce, ki se blešči med krošnjami dreves. Kaj lepšega bi si bilo greh želeti. Vedel sem, da je pot do vrha sorazmerno kratka, saj sva jo prehodila pred nekaj malega več kot dvema letoma. Princesko sem večkrat opomnil, naj nikar tako ne hiti, češ, prehitro bova na vrhu. Ona pa nič, prelepo se ji je dogajalo, da bi me (u)slišala. Višje je borov gozd prešel v bukovega in pokljanje vejic pod podplati je zamenjalo gaženje po suhem listju. Tega je bilo toliko, da se nama je vdiralo prek gležnjev. Zverinica je ponekod poskakovala kot srnica, podobno, kot kadar se ji na suhem snegu vdira pod tačkami. Na sedelcu Forchia je strmina popustila, čakalo naju je položnejše prečenje proti vrhu.
Postalo je hladno, tudi veter je zmogel do naju, zato sva se oblekla. Princeska plašček, jaz vetrovko in že sva šibala naprej. Kaj bi jo "bremzal", če se ji lepo dogaja, sem si mislil... Vse do vrha je bilo hladno, tudi vetra je bilo nekaj, tam pa sva stopila v pomlad. Ko sva stopila iz senčnega gozda na s soncem obsijan vrh, sem se dejansko počutil, kot da bi stopil v zakurjeno sobo. Malce za nama sta prišla gor dva moža, tudi s psičko, a so kaj hitro nadaljevali naprej, kar naju ni niti najmanj motilo. Suhe trave so kar klicale po tem, da sedeva nanje, kar sva z največjim veseljem tudi storila. Princeska se je spet slekla, jaz še ne, potem pa sva se lotila dobrot. Ob imenitnih razgledih na kaninske gore, Muzce in Ta rožino dolino, kot pravijo Reziji, sva se okrepčala, potem pa malce ždela, saj je sonček prijetno grel.
Če sem zaprl oči, sem lahko slišal Silvano Paletti (klikni za poslušanje), Rina Chineseja (klikni za poslušanje) in seveda zverinice (klikni za poslušanje).
Spomnil sem se tudi tega, da sem za Cimo Tulsti na spletu našel domače, to je rezijansko ime, in sicer Tulstë Wär. Ime si razlagam kot Tolsti vrh, potrditve moje domneve na spletu žal nisem našel. Potem sem prišel nazaj in počasi sva se odpravila v dolino. Križev pot je bil obsijan s soncem, ko sva se vrnila v Ravanco, in mraz je popustil. Kot bi se vrnila v drugo vas, ne tisto, kjer sva zjutraj vzela pot pod noge.
Pred cerkvico vrh križevega pota sva Rezijanom in zverinicam pomahala v slovo za letos, jim zaželela lepe praznike in srečno 2020 ter kmalu zatem odpotovala proti domu.
Vsem, ki naju spremljate na najinih potepih, želiva zdravja, sreče in veselja v letu 2020!
-> fotografije Cima Tulsti - Tulstë Wär
Ni komentarjev:
Objavite komentar