četrtek, 21. avgust 2014

Špik Hude police - Cima di Terrarossa

Čudno, kako prazen je svet, če manjka le ena sama oseba.

                            ( Pierre de la Mure )

Po dolgem času sva se s Cathy sama odpravila v robe in počutje tekom ture najlepše odraža misel v uvodu. 

Od doma sva s princesko odpotovala v prekrasnem jutru, v zgornjesavski dolini sem se čudil oblačnim gmotam, ki so visele na grebenih gora, ki mejijo Primorsko od Gorenjske in v Rablju sem celo pomislil, ali ne bi bilo bolje obrniti . . .  Lepe vremenske napovedi se pogosteje izjalovijo kot manj lepe in ker je letošnje poletje manj poletno od prejšnih, nič ne de, če sva turo opravila v oblačnem, meglenem in hladnem vremenu. 



Do koče in nekaj višje sva šla počasi, lahko bi rekel lenobno. Kot da da se nama ne bi dalo. Potem pa se je pot postavila pokonci, korak je postal bolj strumen in planina je bila vse globlje pod nama. 



Kmalu sva se pričela srečevati s kozorogi ; mladi in majhni so bili radovedni in igrivi,  manj mladi in ne prav majhni so postavljaško pozirali, starejšim vseh velikosti pa se je videlo, da imajo že precej za seboj, saj so se držali ob strani ali pa poležavali v visokih travah. Princeska je bila pridna in ni prestrašila nobenega kozlička, kozlički pa so se tudi obnesli, saj se nobeden ni zakadil v naju.





Na vrhu je bilo vetrovno in megleno, zato se gor nisva dolgo mudila. Le toliko, da sva se malce okrepčala in odžejala, potem pa sva hitro začela nizati okljuke navzdol. 





Gneča . . . 
Zjutraj, ko sva začela, je ni bilo. Zgodaj popoldan, ko sva končala, je bila in bila je precejšnja. Zato sva obisk sirarne preložila na naslednjič.

sreda, 20. avgust 2014

Hallstatt, Salzkammergut - gore, jezera, zgodovina

Dopust v Hallstattu se je srečno začel in še bolj srečno končal, saj nama je uspelo v suhem postaviti in pospraviti šotor in vso pripadajočo kramo. Vmes pa je bilo vsega po malem. Sonca še najmanj in dežja obilo. Nekaj deževnih dni več in Cathy bi pričela rasti plavalna kožica med krempeljčki. Tudi z nama ni bilo dosti bolje.



Gorniško smo se udejstvovali na Stoderzinknu in na Krippensteinu, pohodniško med Vorderer Gosausee in Hinterer Gosausee, plavalno v jezerih Vorderer Gosausee in Hallstatt in turistično v Bad Ischl-u in Hallstatt-u. Samo ena gora in en ledenik sta nama, nam splavala po vodi, ostalo smo z več ali manj truda zmogli kislemu vremenu navkljub.

V soboto, po tistem, ko smo pripotovali, je vreme slabi napovedi navkljub zdržalo pozno v noč, zato nisva imela težav s postavljanjem šotora, pa tudi popoldansko plavanje v bližnjem jezeru in večerno kuhanje večerje na prostem ni izostalo. 
Ko je pozno ponoči pričelo deževati, pa je padalo, kot že dolgo ne . . . 

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

V nedeljo so napovedi obetale lepše vreme, nekako sedem ur suhega in sončnega vremena naj bi zmogel dan, zato smo se odpeljali na Štajersko, z namenom, da se povzpnemo na Stoderzinken, 2048m
Gorska cesta nas je iz Gröbminga pripeljala do parkirišča, nekako 1800m visoko. Od tam smo se mimo gostišča Steinerhaus sprehodili do čudovite cerkvice Friedenskirchlein, nekdanjega puščavniškega zavetišča, in od tam po mestoma zavarovani poti Florasteig na vrh gore. Razgledi zgoraj so neverjetni, naj omenim samo Grossglockner in Dachstein, pa pogorje Totes Gebirge . . . Sestopili smo naokoli, po lažji poti. Vreme je držalo in zdržalo precej več kot sedem ur, tako da sva na poti nazaj posedela v gostilnici ob skodelici kave in vrčku Almdudlerja . . . 
Ponoči je spet pričelo deževati, padalo je kot že dolgo ne . . .








* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

Ponedeljkovo jutro je bilo sivo in mokro, tudi dan naj ne bi bil drugačen, zato sva, smo odpotovali v Bad Ischl, srce Salzkammerguta po navedbah turističnih portalov. Mestece imenujejo tudi cesarjevo mesto, po cesarju Francu Jožefu, ki je imel tam počitniško rezidenco. Vreme nam ves dan ni bilo naklonjeno, dežnik ni kaj dosti pomagal, zato smo si ogledali samo cesarjevo vilo in park okoli nje, fotografski muzej nedaleč od vile in stari del mesteca samega. Sladoled, ki nam je tako ljub, nam vsled hladnega vremena ni zadišal, kavico pa sva posrkala z veseljem. 
Ponoči je še kar deževalo, padalo je, kot že dolgo ne . . .

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

Torkovo jutro je bilo ponedeljkovemu enako, napoved takisto. Zato smo raziskovali Hallstatt, sprehajalne poti nad njim in skozenj, si ogledali slap tik nad mestecem in se posladkali s slastnim sladoledom. Mestece je res nekaj posebnega. Stisnjeno na nekaj malega obale med jezerom in strmim hribovjem, da moraš skozi tunel, če hočeš z vozilom iz enega konca na drugi. Z bogato zgodovino, izjemno arhitekturo, čudovitimi gorami zgoraj in čarobnim jezercem spodaj. S svetovno znanima rudnikom soli na enem koncu in kostnico z lobanjami na drugem. Popoldan se je vreme izboljšalo in zvečer sva za kratek čas spet videla, kako izgleda sonce  . . . 
Ponoči je spet pričelo deževati, padalo pa je manj, kot pretekle noči . . . 






* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

V sredo zjutraj so se oblaki trgali, sem ter tja se je že pokazalo sonce. Napoved sicer ni bila kdo ve kako obetavna, a ker zmoreva kaj pohodniškega tudi pod dežnikom, sva, smo se odpravili na potep do gosauskih jezer. S hojo smo pričeli pri spodnji postaji gondole, ki pelje na Zwieselalm in po nekajkrat nekaj korakih prišli do prvega jezera, do Vorderer Gosausee. Pogled na jezero in na Dachstein, z ledenikom pod njim, je jemal dah, okolica jezera nič manj. Pot nas je vodila tik ob jezeru in tam, kjer smo hodili pod izklesanim previsom, so nad nami plezali po zavarovani plezalni poti. Malce naprej je asfalt prešel v makadam in še malce naprej sva prišla do hišice, poleg katere je bil imeniten prostorček za skok v jezero. Vsi trije smo korajžno zaplavali v prijetno topli vodi, čeravno kopalk nismo imeli s seboj in čeravno je bila peš pot le lučaj vstran. Sonce je prijetno grelo, tako da nam je kopel dobro dela. V nadaljevanju se je vreme pričelo kvariti, višje se je tudi ohladilo in ko smo prišli do Gosaulacke, jezerca, ki nastane le zaradi topljenja snega in/ali ob obilnem deževju, je sem ter tja že padla kakšna kapljica dežja, ko pa smo prišli v kočo pri zadnjem jezeru, pri Hinterer Gosausee na Hohe Holzmeisteralm, je pričelo močno deževati. Navkljub temu je jabolčni štrudel teknil, kavica tudi in ker dež ni kazal namenov, da bi prenehal liti, smo se odpravili v dolino. Do avta smo prišli eni bolj in druge manj mokri in nekaj deset minut kasneje, v vasici Gosau, se je pokazalo nekaj malega sončka.  
Ponoči je spet deževalo, padalo je enkrat bolj, drugič manj . . . 




* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

Četrtkovo jutro ni obetalo, napoved takisto, a sva se vseeno odločila za pot pod Dachstein. Da bi zmogla do Simonyhütte in do ledenika, zaradi vremena nisva niti pomislila, da zmoreva na Hoher Krippenstein, 2108m in na razgledne točke okoli vrha tudi v slabšem vremenu, pač. Vožnja s kabinsko žičnico nama je bila bolj v veselje, kot je bila Cathy, saj nama ni bilo potrebno nadeti nagobčnika. Vrh prve postaje je sijalo toplo sonce, vrh druge, kjer smo vzeli pot pod noge, pa je bilo oblačno in hladno. Ogledali smo si spominsko kapelo Heilbronner, Welterbespirale in 5fingers. Kapela je čudovita, spirala, ki predstavlja svetovno kuturno dediščino pod okriljem Unesca je svetleč kovinski objekt vrh Krippensteina in 5fingers je razgledna ploščad, s katere je imeniten pogled na Hallstatt in Obertraun z jezerom. Po povratku do druge postaje smo se odpeljali še vrh tretje in sicer navzdol, ter se nato sprehodili do Gjaid Alm na jabolčnega z vanilijevim prelivom. Vreme je zdržalo, kaj zdržalo, bilo je imenitno, saj smo z razgledne ploščadi videli več, kot sva upala pomisliti. Zvečer sva se skozi tunel odpeljala na drugi konec Hallstatta in še malce naprej, ter si v domači gostilni pustila postreči z lokalnimi dobrotami in kozarčkom imenitnega rdečega vinca.
Ponoči je deževalo in kazalo je, da dežju ne bo ne konca, ne kraja . . . 






* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

Petkovo jutro je bilo suho in ko sva pozajtrkovala, je sem ter tja skozi oblake pokukalo sonce. Kar verjeti nisva mogla, da nama bo dano pospravljati v suhem. Hitreje kot sva mislila in lažje, kot sva predvidevala, so bile stvari v avtu in odpravili smo se na zadnji potep v Hallstatt. Cerkeveni praznik je dal mestecu prav posebno obeležje ; domačini so bili pražnje oblečeni v noše, ženske so prodajale doma spečene sladice, na trgu so kuhali v velikih loncih . . . ne da bi zaprl očke, sem si znal predstavljati, kako je bilo sto in več let nazaj. Ko sva nakupila nekaj dobrot za domače in polizala vsak kepico oziroma dve, smo odpotovali domov. 
Večji del poti je deževalo, sem ter tja tudi neusmiljeno lilo . . . 

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

*** vse fotografije so Majine ***