nedelja, 21. april 2013

Kobilja glava in Jalovnik


Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu . ..

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.

( Tone Pavček )


Najina jutra so samo najina.

Tako sem zaspana . . .
Kaj si rekel ? Hribi ? Greva v hribe ?!
Sobotno pot sva začela na novo, kot se spodobi, ko se je jutro prevesilo v dopoldan. Pot naju je vodila na Tolminsko.


Do planine Stador, kjer sva začela s potepom, sva potrebovala skoraj poltretjo uro. Po Selški dolini in skozi Baško grapo pač ne gre hitreje.  Zadnjih nekaj kilometrov je cestica ozka, zelo ozka. Nekako bolj za tri krave v širino, kot pa za avto, kaj šele dva.


Nekaj je moralo biti tam, na planini in hribu. Princeski se je dogajalo kot že dolgo ne in prav potruditi sem se moral, da sem držal njen korak.


Nižje sva hodila po visokih suhih travah in višje po zaplatah snega. Sonce sva samo slutila, ker se je sramežljivo skrivalo za oblaki in veter je sem ter tja pokazal, da zna biti močan.


Malce pod vrhom Kobilje glave sva naletela na mlakužo, ki je bila še malo pokrita s snegom in ledom. Kar verjeti nisem mogel, ko sem v njej videl žabice, veliko žabic. Princeska bi skoraj zaplavala, tako so ji bile zanimive..


Do vrha potem ni bilo daleč in ker sva videla, da je Jalovnik na dosegu roke, sva se sprehodila še nanj. Sneg, kar sva ga našla, nama je bil bolj v veselje kot v nadlego in z veseljem sva se dričala po njem.





Ko sva se vračala v dolino, po taisti ozki cestici, sva bila vesela, da nisva srečala treh krav.  Toliko bolj, ker tudi avta ni bilo nobenega.


Cel dan sva bila sama, tako sama, kot že dolgo ne.  


nedelja, 14. april 2013

Zaklad na Sabotinu


Življenje bo šlo tako naprej, dokler bo šlo.
A meni vse bolj daljno postaja.
Minevam. Nad mano modro nebo
modro sije. In traja.
 ( Ervin Fritz )

V četrtek sva šla na kepico sladoleda. In za povrh še na sprehod ob reki in na grad. Širiti obzorja, kajti razgled zgoraj je imeniten.  Upajoč, da se mi utrne ideja, kam konec tedna tačke sprehajati. Ni se mi utrnilo . . .

V petek sva domače okolje raziskovala, proti večeru. Upajoč, da se mi utrne ideja, kam konec tedna tačke sprehajati. Ni se mi utrnilo . . .

Ta isti petek, bilo je pozno zvečer, morebiti že zgodaj ponoči, pa sporočilce o zakladu na Sabotinu.


Začelo pa se je, približno rečeno,  s kužki in s Zadnjico.

Ponoči je deževalo. Močno deževalo. In pihalo in grmelo. Zgodaj zjutraj je deževalo in kasneje, tudi še zjutraj, je še vedno deževalo. Proti koncu dopoldneva je prenehalo deževati.

S princesko sva, drugega nama ni preostalo, na pot odrinila popoldan. Kot po navadi, je bila vožnja tja in kasneje sem, to je nazaj, potovanje. Midva se na izlete in ture ne voziva, temveč potujeva. Baje je bolj imenitno.

Solkan je lepo mestece, zato sem vozilo parkiral v samem centru, namesto pod mostom, da sva se lahko s princesko pred in po turi še malce sprehodila.


Za vzpon sva si izbrala severno pot mimo kavern, nad kavernami sva se odločila malce spočiti pri koči, nato pa sva nadaljevala na vrh  in naprej do cerkvice Sv. Valentina. Pravzaprav do tistega, kar je od cerkvice ostalo in to kar je ostalo, je prav lepo za pogledati. Še bolj za posedeti in počiti.



Nedaleč stran od cerkvice, ne smem izdati točnega kraja, pa naju je čakal zaklad. Ravnal(a) sem, sva se po navodilih in glej ga zlomka, zaklad je res bil tam. In to kakšen . . .
Vesela, srečna, presenečena . . . 




Že res, da prav iz vsake ture, naj si bo grič, hrib ali gora, vedno prinesem doživetja, ki razvajajo srce in dušo. In je tudi res, da nikoli, prav zares nikoli in nikjer, še nisem ne iskal ne našel zaklada.
Princeska je namigovala na prijazne škratke, jaz sem bolj ugibal o dobri vili.

Razgledi so bili krasni, vreme pa se je višje po soški dolini navzgor opazno slabšalo in tudi grmenje se je slišalo vsake toliko časa.



Sestopila sva po južni strani in prvič letos nama je bilo s časa na čas malce vroče. Oziroma precej toplo. Spodaj, kje točno bi težko povedal, pa sem skrenil malce po svoje. Pot je bila lepa, markacija se je tudi našla sem ter tja in midva sva se vesela in zadovoljna vračala v Solkan.  
In prideva v vas, kjer je vse pisalo po italijansko in tudi govorili so tako. Tam ustavim avto in povprašam za pot,  nakar prijazna gospa preseli svojega psa iz prtljažnika na zadnje sedeže, moja princeska gre v prtljažnik in jaz na prednji sedež. Nato naju zapelje po slabšem makadamu nekaj kilometrov v najini smeri, kjer nama pri neki kmetiji pokaže pravo pot, po kateri sva v slabe pol ure prišla nazaj v Solkan. Ja, res se nama je dogajalo.


Pozno ponoči, domov sva se namreč vrnila pozno zvečer, sva še kar razmišljala, ali je vse skupaj res ali se nama je samo sanjalo . . . . 

ponedeljek, 8. april 2013

Monte Festa



Kot list, v jesenskem vetru gnan, tako bežim iz dneva v dan.
Nemir, ki veje vsepovsod, mi venomer veli: odtod !
V katero se obračam smer, obstanka zame ni nikjer.

( Lili Novy )


Za devetim gorami in za devetimi vodami ... je naslednjih devet gora in devet voda. In za njimi naslednjih devet ...



Na katerikoli grič ali hrib nad Huminom se povzpneš, vidiš, da je temu res tako. Gora in voda nebroj.


Prijetnih trinajst stopinj je, ko parkiram vozilo na sedelcu nad Bordanom.  Ko izstopim, okoli mene letajo rumeni metuljčki, na živo zeleni travi pod nogami pa je vse polno cvetočih trobentic in zvončkov. In sonce tako lepo sije in greje. Tudi princeska je vidno očarana nad prelestnim dnem.




Nadležnega asfalta je kaj kmalu konec in kmalu po začetku makadama jo že veselo ubirava navkreber po markiranih bližnjicah. Ker drevje še ni ozelenelo, so razgledi  imenitni in segajo dlje, kot zmore oko. Kako lepo je gledati princesko,  ko vidiš, da se ji dogaja. Pot nama gre dobro izpod tačk in jezero Cavazzo je vse nižje in nižje.  



Višje prečiva nekaj ostankov snežišč in še malo višje prideva do ruševin, od koder že vidiva vrh, na katerega sva namenjena. Okoli teh ruševin sva imela kar nekaj snega, tako da sva malce gazila,  a je bilo veselja kaj kmalu konec in ko sva naredila še nekajkrat nekaj korakov po kopnem, sva bila na vrhu. 



Hočeš nočeš sem se moral ogrniti, kajti veter je kazal zobe. Pred in po tem, to je gori in doli grede, pa je bilo tako prijetno toplo, da sem pot zmogel  v kratkih rokavih in tankem flis brezrokavniku. Tam je res že pomlad, k nam, upajmo, še pride.


V dolino sva se vračala kar po cesti, po strmih bližnjicah se nama ni dalo . Raje sva stopicljala po cestici, rekla kakšno modro, se vmes igrala in se s kakim briketkom posladkala.


Ko sva se zopet našla tam, kjer sva začela, je bilo še bolj toplo. In metuljčkov je bilo več in vse je cvetelo in brstelo in omamno dehtelo.

Bil je imeniten dan, ki je še kako razvajal dušo in srce. Naj jih bo še veliko, takih in temu podobnih.