ponedeljek, 31. december 2018

Gorjanski vrh in Kapin (Monti Goriane e Capin di Ponente)

Gruden, nedelja 30.12.2018

Tako sem vajen zgodnjega vstajanja, da sem spet vstal pred peto. Brez budilke. Pripravila sva vse potrebno, princeska je pozajtrkovala, jaz sem popil kavo in že sva se odpravila zdoma. Bila je trda tema, skoraj takšna, kot nekaj kasneje v Kranjski gori. Še dobro, da imam čelno svetilko sem si dejal, ko sva ponoči nadaljevala proti Trbižu. Potem se je pričelo daniti in ko sva vzela pot pod noge v Val Bartolu je bila noč samo še spomin.

Jutro je bilo hladno, zato sva hitela v breg, da se čimprej ogrejeva. Po čudoviti poti sva se vzpenjala proti sedlu Kot (sella Canton) in ponekod dobesedno gazila po z listjem nastlani poti. Malce pod sedlom sva prišla do prvih krp snega, na sedlu samem pa sva stopila v pravo snežno pravljico.





Po shojeni poti sva nadaljevala proti Gorjanski planini, nič manj hitro kot do sedaj, saj ni bilo nič manj mrzlo. Čeravno sem tod že hodil, mi je pot ušla iz spomina. Kar nekajkrat sem mislil, da bova vsak čas pri razpotju, kjer se pot odcepi proti sedlu Bartolo (sella di Bartolo), preden sva do tja dejansko prišla. Vesel sem bil gazi, ki je vodila v tisto smer, saj je to pomenilo, da nama na Kapin ne bo potrebno gaziti. Od tod do Gorjanske planine je smerokaz obetal še 3/4 ure hoje, a sva pot zmogla v slabe pol. Na planini sva končno prišla na sonce, žal tudi na veter, zato sva kar nekaj časa iskala primeren kotiček za počitek. Na terasi hišice z imenitnim razgledom na Dobrač in vasice pod njim sva si temeljito privezala dušo, potem pa še kar nekaj časa posedela v nadvse prijetnem početju 'dolce far niente'. Princeski sem dejal, da sva na zadnjem letošnjem potepu in da morava prelesti čudovitega dne zato užiti še temeljiteje, ona pa se je tesno stisnila k meni, kot da me razume. Bolj verjetno jo je samo hladilo. Ko je tudi meni postalo hladno, sva se podvizala naprej.





Po kopninah sva stopila do vrha Gorjanskega vrha, od koder sva imela čudovite razglede na vse strani neba, nato pa sledila gazi v gozd. Upanje, da bova po bližnjici zmogla do markirane poti je kmalu usahnilo, saj se je gaz v gozdu nehala, meni pa se brez gamaš ni ljubilo gaziti po precej prek gležnjev visokem snegu. Vrnila sva se do planine in se po isti poti vrnila do razpotja proti sedlu Bartolo.





Tam sva stopila na drugo pot in pričela z vzponom na Kapin. Tod je bila pot manj shojena, pogosto se nama je udiralo pod nogami, tudi podrtega drevja je bilo kar precej na poti. Ker sem vedel, da je vzpona bore malo, sva se pomujala in s strmim delom opravila hitro, potem pa sva imela samo še nekaj malega položnejše poti do vrha. Če me je sneg presenetil že na sedlu Kot in na poti od tam do Gorjanske planine, me je toliko bolj na Kapinu, saj se mi je tod mestoma vdrlo skoraj do kolen.




Kmalu pod vrhom sem videl, da pot v smeri sedla Bartolo ni shojena, oziroma da so sledi tako stare, da nama ne bodo v korist. Ko sem že pomislil na to, da se bova tudi od tod vračala po isti poti, sem nekaj nižje opazil gaz, ki je vodila proti sedlu Kot. Navigacija na telefonu mi je potrdila, da je smer prava, zato sva se odpravila po njej in kake četrt ure hoje nižje stopila na pot, po kateri sva zjutraj hodila navzgor. Do sedla Kot ni bilo daleč, od tam do doline prav tako ne.



Še nekaj deset metrov po cesti do avta in že sva končala z zadnjim letošnjim potepom. 



Vsem, ki naju spremljate na najinih potepih, želiva zdravja, sreče in veselja v letu 2019!

=> fotografije Gorjanski vrh in Kapin (Monti Goriane e Capin di Ponente)

Smučarski izlet na Višarje

Gruden, sobota 29.12.2018

Telefonski pogovor, ki sva ga imela zvečer pred izletom, je trajal dvakrat toliko kot smuka z Višarij v dolino. In to samo zato, ker snega ni nikjer oziroma je sneg samo na smučiščih in še tam nenaraven. 

Danes sva se pustila zapeljati na Višarje, se tam sprehodila do križa in se po zasluženem martinčkanju, kjer sva imela čudovite razglede na prvake zahodnih Julijskih Alp, na smučeh odpeljala v dolino. Trdo, zelo trdo. Po smuki sva se zapeljala do dveh vasic ob Pontebbani in tam poiskala začetek poti, ki nekoč prideta na vrsto. Prijeten dan sva zaključila z obiskom knjigarne v Trbižu in nakupom planinske literature in zemljevida. Seveda brez uživaškega posedanja ob kavici pred, vmes in na koncu ni šlo. 


























Sabotin

Gruden, četrtek 27.12.2018

Končno so dolgotrajna dogovarjanja obrodila sad in po dolgem času smo se trije spet srečali. Ideja kam je bila njena in ker nama je bila po godu, smo se kar hitro zmenili kdaj, kje oziroma po katerih poteh gor in dol pa sem smel izbrati jaz, ker sem tam že hodil. Dobili smo se pod mostom, skoraj, in se onkraj njega odpravil po kolesarski stezi ob Soči navzgor. V senci je bilo hladno in vetrovno, a so pogledi na s soncem obsijana vršna pobočja obetali lep in sončen dan. Tudi topel. Navzgor grede smo izbrali pot preko severnih pobočij, mimo kavern, saj smo nameravali posedeti pred kočo, od koder so lepi razgledi na Brda in okolico.





Kaverne smo si ogledali od zunaj, saj so bili vhodi zaklenjeni, tako kot kočo, ki je bila zaprta. Kar nam je kar odgovarjalo, saj smo imeli s seboj obilo dobrot, za žejo pa je bilo prav tako poskrbljeno. Po okrepčilu smo po razgledni grebenski poti nadaljevali do vrha in naprej do ruševin cerkvice Svetega Valentina, od tam pa sestopili proti Solkanu.










Sonce je prijetno grelo, brez težav bi del poti opravil v kratkih rokavih. Preden smo prišli do ceste sem nabral nekaj vejic zimzelenega grmičevja, ki smo jih po vrnitvi na izhodišče nesli Maji na pokopališče. Štiri leta so minila od takrat, štiri leta, za katera se včasih zdi, ko da je bilo predvčerajšnjim in včasih, kot da je od takrat minila cela večnost. Piko na i prijetnemu potepu smo pritisnili ob kavici in klepetu, kjer brez načrtovanj prihodnjih potov, peš in na smučeh, seveda ni šlo . . . 

=> fotografije Sabotin

petek, 28. december 2018

Mali Karman - Cuarnan

Gruden, sreda 26.12.2018

Potep, ki se ga zlepa ne bom naveličal. Tesno povezan z enim mojih prejšnjih življenj, tako kot Humin v dolini. Sem se ne vračam zato, ker bi želel nazaj, temveč prihajam po tisto kar potrebujem, da lahko grem naprej.

Prvič se mi je zgodilo, da v Joufu ni bilo prostega parkirnega mesta, zato sem avto pustil pri pokopališču pod zaselkom.




Dva strma ovinka sva s princesko izkoristila za ogrevanje, zato je bilo nadaljevanje poskočno in kmalu sva s ceste zavila na pešpot v gozd. Navkljub blatni in spolzki poti sva jo urno drobila v breg in hitro zmogla do razgledišča, tudi počivališča, Zuc de Cros.








Ker se je sonce sramežljivo skrivalo za oblačnimi koprenami je bilo kar hladno, zato sva se počitku odpovedala in nič manj urno nadaljevala s potepom. Ko sva nekaj višje prišla do razpotja, sva se usmerila desno in nadaljevala po poti CAI716, pot CAI715 pa je bila namenjena sestopu. Prečenje pod grebenom je zahtevalo tudi krajši sestop, ki nama je bil seveda odveč, potem pa sva končno zmogla na greben in po njem do vrha. Vzpon sva opravila sama, zato naju je gneča na vrhu presenetila, tudi zmotila. Pri cerkvici sva našla samotnejši kotiček, kjer ni pihalo in je bilo prijetno posedeti in si tam pošteno privezala dušo. Male sive celice so imele obilo dela, da so premlele vse, kar mi je prišlo na pamet in ko so one končale z delom in ko sva s princesko končala s počitkom, sva se odpravila v dolino.




















Malce pod vrhom sem srečal dekle s kolesom, s katero smo se srečali pred kratkim med sestopom po obisku Moggess, še nekaj nižje pa znanko, s katero se nisva videla že dolgo vrsto let. Tudi princeska je imela družbo. Starih znancev sicer ni srečala, je pa bilo novih kosmatincev ob poti toliko, kot jih običajno ne srečava v vsem letu skupaj. Do vzletišča za padalce smo se skoraj drenjali, od tam dalje pa sva spet bila bolj ali manj sama, kar nama ni nikoli odveč. Ravno nasprotno.














V Joufu sem se še zadnjič ozrl proti vrhu, potem pa sva opravila še s tisto nekaj malega asfalta, ki sva ga imela do avta. Nato sva se zapeljala v Humin, kjer sem se jaz odpravil na ogled jaslic v eno majhnih, skoraj neopaznih cerkvic v mestecu, princeska pa je med tem časom dremala v svojem boksu v avtu. Jaslice sem slučajno našel pred leti in čeravno delujejo malce kičasto, so vredne ogleda tudi zaradi truda, ki je bil vložen v njihovo izdelavo.



Med potovanjem domov sem že razmišljal o jutrišnjem dnevu, saj me je čakal še en lep potep. Vesel sem jih, potepov, saj se kot dragoceni biseri nizajo na ogrlici, ki se ji reče življenje. Naj jih bo še veliko . . .

=> fotografije Mali Karman - Cuarnan