Gorjanski vrh in Kapin (Monti Goriane e Capin di Ponente)

Gruden, nedelja 30.12.2018

Tako sem vajen zgodnjega vstajanja, da sem spet vstal pred peto. Brez budilke. Pripravila sva vse potrebno, princeska je pozajtrkovala, jaz sem popil kavo in že sva se odpravila zdoma. Bila je trda tema, skoraj takšna, kot nekaj kasneje v Kranjski gori. Še dobro, da imam čelno svetilko sem si dejal, ko sva ponoči nadaljevala proti Trbižu. Potem se je pričelo daniti in ko sva vzela pot pod noge v Val Bartolu je bila noč samo še spomin.

Jutro je bilo hladno, zato sva hitela v breg, da se čimprej ogrejeva. Po čudoviti poti sva se vzpenjala proti sedlu Kot (sella Canton) in ponekod dobesedno gazila po z listjem nastlani poti. Malce pod sedlom sva prišla do prvih krp snega, na sedlu samem pa sva stopila v pravo snežno pravljico.

Po shojeni poti sva nadaljevala proti Gorjanski planini, nič manj hitro kot do sedaj, saj ni bilo nič manj mrzlo. Čeravno sem tod že hodil, mi je pot ušla iz spomina. Kar nekajkrat sem mislil, da bova vsak čas pri razpotju, kjer se pot odcepi proti sedlu Bartolo (sella di Bartolo), preden sva do tja dejansko prišla. Vesel sem bil gazi, ki je vodila v tisto smer, saj je to pomenilo, da nama na Kapin ne bo potrebno gaziti. Od tod do Gorjanske planine je smerokaz obetal še 3/4 ure hoje, a sva pot zmogla v slabe pol. Na planini sva končno prišla na sonce, žal tudi na veter, zato sva kar nekaj časa iskala primeren kotiček za počitek. Na terasi hišice z imenitnim razgledom na Dobrač in vasice pod njim sva si temeljito privezala dušo, potem pa še kar nekaj časa posedela v nadvse prijetnem početju 'dolce far niente'. Princeski sem dejal, da sva na zadnjem letošnjem potepu in da morava prelesti čudovitega dne zato užiti še temeljiteje, ona pa se je tesno stisnila k meni, kot da me razume. Bolj verjetno jo je samo hladilo. Ko je tudi meni postalo hladno, sva se podvizala naprej.

Po kopninah sva stopila do vrha Gorjanskega vrha, od koder sva imela čudovite razglede na vse strani neba, nato pa sledila gazi v gozd. Upanje, da bova po bližnjici zmogla do markirane poti je kmalu usahnilo, saj se je gaz v gozdu nehala, meni pa se brez gamaš ni ljubilo gaziti po precej prek gležnjev visokem snegu. Vrnila sva se do planine in se po isti poti vrnila do razpotja proti sedlu Bartolo.

Tam sva stopila na drugo pot in pričela z vzponom na Kapin. Tod je bila pot manj shojena, pogosto se nama je udiralo pod nogami, tudi podrtega drevja je bilo kar precej na poti. Ker sem vedel, da je vzpona bore malo, sva se pomujala in s strmim delom opravila hitro, potem pa sva imela samo še nekaj malega položnejše poti do vrha. Če me je sneg presenetil že na sedlu Kot in na poti od tam do Gorjanske planine, me je toliko bolj na Kapinu, saj se mi je tod mestoma vdrlo skoraj do kolen.

Kmalu pod vrhom sem videl, da pot v smeri sedla Bartolo ni shojena, oziroma da so sledi tako stare, da nama ne bodo v korist. Ko sem že pomislil na to, da se bova tudi od tod vračala po isti poti, sem nekaj nižje opazil gaz, ki je vodila proti sedlu Kot. Navigacija na telefonu mi je potrdila, da je smer prava, zato sva se odpravila po njej in kake četrt ure hoje nižje stopila na pot, po kateri sva zjutraj hodila navzgor. Do sedla Kot ni bilo daleč, od tam do doline prav tako ne.

Še nekaj deset metrov po cesti do avta in že sva končala z zadnjim letošnjim potepom. 

Vsem, ki naju spremljate na najinih potepih, želiva zdravja, sreče in veselja v letu 2019!

=> fotografije Gorjanski vrh in Kapin (Monti Goriane e Capin di Ponente)