Veselju ni bilo ne konca, ne kraja, ko sem se včeraj zvečer vrnil domov. Princeska me je bila vesela kot že dolgo ne. Kaj ne bi bila, ko pa mi je zjutraj pomagala pripraviti nahrbtnik, potem pa sem zdoma odšel sam.
Moggesso di Qua in Moggesso di La eni imenujejo pozabljene vasi, drugi jim pravijo zapuščene. Zadnja leta se vanje vrača življenje, saj so do slednje naredili sila ozko cest(ic)o, ki tja pripelje iz doline Val Aupa oziroma iz vasice Grauzaria. Ker sva potep s princesko prvič opravila precej po svoje, smo se tokrat odpravili po običajni poti, z običajnim začetkom in koncem, in bili na koncu kot običajno s potepom zelo zadovoljni.
Začeli smo v Borgo Costa, enem od zaselkov Možaca. Asfalta k sreči ni bilo kaj dosti.
Kmalu smo stopili na mulatjero, ki je onstran potoka postala strmejša, tako da smo kar hitro pridobili na višini. Sonce se je skrilo za oblačne koprene, zato je bilo kar hladno. Ko smo prisopihali do kapelice, se je pot položila in postala mestoma kar izpostavljena. Med fotografiranjem, klepetom o tem in onem in med hojo brez besed, ko smo vsak po svoje razmišljali vsak o svojem, smo kmalu zmogli do Moggesse di Qua. Nekaj ljudi in nekaj obnovljenih hiš ni dajalo občutka, da se je čas tod pred davnimi časi ustavil, ko pa smo prišli v vasico in se sprehodili po njej, je bilo, kot da bi čas zavrteli nazaj. Kdo bi si mislil, da je kakih sto let nazaj v teh vasicah živelo okoli dvesto ljudi. Z roba vasi, tik nad prepadom, sva uzrla Moggesso di La. Videti je bila daleč in visoko, a pot do nje ni bila dolga.
 |
| foto:epp |
Med Moggessama teče potok Riu del Mulin, zaradi katerega se obe vasici nikoli nista mogli združiti v eno naselje in imata zato zanimivi imeni. Ob potoku je nekoč stal tudi mlin, za katerega zapisi navajajo, da je mlel še pred približno sedmimi desetletji.
V Moggesso di La smo prišli pri cerkvici, se nato sprehodili okoli hiš, kjer nas je presenetilo drevo polno kakija, in nato po cestici nadaljevali proti zaselku Morolz.
Od tod dalje še nisem hodil, saj sva s princesko pot med Moggesso di La in Borgom di Mezzo prehodila po spodnji, redko hojeni poti. Morolz je bil kar obljuden, saj so skoraj pri vseh hišah nekaj delali. Tudi psov tam ni bilo malo, z vseh koncev in krajev je bilo slišati lajež, pozdraviti pa nas k sreči ni prišel nobeden. Cestica, po kateri smo nadaljevali proti bližnjemu Borgu di Mezzo, je bila sila ozka in zavita, kot ustvarjena za Fiat Pando 4x4, katerih je v teh krajih videti še največ. Pri cerkvi na robu zaselka smo si privoščili počitek in okrepčilo, saj je sonce zmoglo skozi oblačno kopreno in je bilo vsaj malce topleje. Toplo pač ne, saj smo bili vsi odeti v topla oblačila, vključno princeska.
 |
| foto:epp |
V Možac smo prišli v zaselku Travasans, kjer smo našli bližnjico med hišami, ki nas je hitro pripeljala do avta.
 |
| foto:epp |
=> fotografije Moggessa di Qua in Moggessa di La
Ni komentarjev:
Objavite komentar