Mali srpan, ponedeljek 13.7.2026
Po vrnitvi iz Bormia nas je zajel vročinski val, v takem mi ni bilo kaj dosti do potepov takšne ali drugačne sorte. Tudi nekaj počitka kar tako je prijalo, pač malo pospravljaš, malo pišeš spomine in urejaš fotografije, se lotiš česa novega za štedilnikom, pa še kaj se najde. Nejc je z odliko opravil zagovor in postal arhitekt, s profesorjem, njegovim mentorjem, smo potem posedeli ob Ljubljanici, nazdravili in prijetno poklepetali. Prijateljica je postala sodnica, kapo dol. In seveda piknik v Trenti, kjer je sorodnik praznoval okroglo obletnico.
Potem je vročina popustila, sam sem se doma že malček dolgočasil in prišel je čas, da se spet nekam odpravim. Ker je bilo pred Bormiom še največ bicikla zaradi Bormia oziroma prelazov nad njim, sem se po dolgem času nekam odpravil peš. Od kod se je vzela Cima di Terrarossa, kot pravijo gori po laško, nimam pojma. Vem le to, da čim se mi je prikradla v misli, sem vedel, da je to to. Na predvečer še zadnjič preverim vremenske obete, premislim, kdaj naj se odpravim zdoma, potem nekaj malega spanja in že sem bil za volanom.
Do Jesenic sem nejeverno zrl na gore in se spraševal, čemu je bolj kot ne oblačno, saj bi moralo biti pretežno jasno. Od Jesenic do Trbiža je bilo lepše, vse do parkirišča na Pecolu, kjer je sicer sijalo sonce, dočim so se vršaci Poliških Špikov skrivali v sivih oblakih. Mimogrede se preobujem, si nadenem skoraj prazen nahrbtnik na rame in že sem na poti. Začnem zložno, počasi, kot da bi tipajoče iskal primeren tempo. Ne prehitro, še manj prepočasi. Še predno zavijem z asfalta na nekaj krajšo pešpot ujamem ritem, potem gre podobno hitro vse do vrha. Ali počasi, kakor komu ljubo. Kot običajno gor ne grem mimo koče, tam naredim ovinek po betoniranem klancu in se nad kočo vrnem na pešpot in nekaj naprej na razpotju nadaljujem naravnost gor proti Hudim policam. Zadnjič sem tod zavil proti Zabušu.
Na razpotju moram mimo krave, ki stoji na poti, tudi teliček je blizu, zato se približam previdno in ju nežno ogovarjam. Potem kravico še pobožam, ona mi poliže roko, odprem in zaprem ogrado iz električnega pastirja in nadaljujem v breg. Pokuk na kaninske gore mi razodene, da je tudi onstran vreme nekaj slabše od napovedi. Nič ne de, si mislim, se bo že še razjasnilo. Za nekaj kratkih trenutkov se je res. Zelo kratkih. Kmalu sem pod ostenjem, kjer se prične pot strmeje vzpenjati, ne traja dolgo, da srečam prve kozoroge. Daleč naprej vidim nekaj njih na poti, še bolj daleč nazaj nikjer nikogar. Ozračje je nabito z vlago, kmalu sem bolj premočen, kot prepoten. Premišljujem o minulih vzponih nad montaško planoto, v kopnem in v snegu, sam, v dvoje, v družbi. Ohoho je spominov, tisti najstarejši že bledijo, kmalu bodo črno beli, zelo verjetno je kakšnega od njih že vzel zob časa ...
Par okljukov višje je bilo kozorogov že več, potem pa naprej do vrha kar verjeti nisem mogel svojim očem. Kot da bi se vsi tropi, ki živijo pod Poliškimi Špiki, dobili na pobočju Špika Hude police na paši. Pogosto sem moral mimo njih tako na tesno, da bi jih lahko pobožal. Vedoč, da jih naša prisotnost najmanj moti, če že ne vznemirja, tega seveda nisem storil. Konec koncev sem tam samo na obisku, oni pa domačini. Višje sem bil, bolj sem bil v oblakih, tudi precej hladnejše je postalo. Pod vrhom sem dohitel, tudi prehitel, kar nekaj njih, na samem vrhu pa mi je skoraj vzelo sapo. Komaj sem našel prostorček, da sem kolikor toliko udobno sedel na primerno skalo. Razgledi bolj kot ne po spominu, saj o vidljivosti z vrha ne gre razpredati. Za lučaj kamna ali dva, ne kaj dosti dlje.
Tekom mojega posedanja na vrhu jih je večina odšla v dolino. Če bi vedel, da se pokaže sončece, bi še malo počakal, tako pa sem se tudi sam kmalu za njimi odpravil dol ven. Počasi sestopam, pridem blizu škrbine ob poti, precej razglednega mesta, kar me nekdo pokliče. Stopim bližje, par besed je dovolj, da vemo kdo je kdo. Polona, ki me je ogovorila, me je prepoznala s hribovskega portala, kjer vsake toliko kaj objavim. Objavi pogosto priložim povezavo do mojega bloga, kjer se najde več fotografij in daljši, tudi drugačen opis potepa, pogosto tudi z mojo fotografijo. Sam pa sem takoj prepoznal njenega moža Petra, čeravno samo po imenu, ki na taistem portalu tudi kaj objavi in svojim objavam priloži fantastične fotografije. Davno tega se mi je enako pripetilo v zadrugi v Ukvah, lani jeseni vrh Pieltinisa in danes tod. Se bo še kdaj, kje . . .
Tudi med sestopom sem se drenjal med kozorogi in moram priznati, da mi je bilo te sorte drenjanje sila po volji. Povsem nekaj drugega kot mestni avtobus, blagajna v supermarketu, avtocesta, ... Spomnil sem se, da sem nekje prebral, da se alpski kozorog lahko pari z domačo kozo, nisem pa se mogel spomniti nobene planine, kjer bi se pasle koze in bi se na bližnjih strmalih dalo srečati tudi kozoroge. No, naj jima bo v veselje, če se kje najdeta. Kozorogi, s katerimi sem se srečeval, so bili precej zanimivi. Sam sem hodil sila počasi in jim vsem po vrsti prijazno prigovarjal, oni pa kakor kdo. Eni so bili videti plašni in so se umaknili s poti par korakov vstran, drugi so zaprhali, kot bi bili jezni, spet tretji niso ne eno, ne drugo, s poti pa se tudi niso umaknili. Ti šment! Kakorkoli, doživetje videti tako številne črede je bilo nadvse imenitno, samo še kak svizec bi moral glasno zabrlizgati in jo ucvreti po bregu, pa bi bila pravljica popolna.
Nižje sem bil, bolj je bilo sončno, nad kočo je že pošteno grelo. Lakota me še ni dajala, žeje tudi nisem trpel, zato sem se po taisti poti kot gor grede vrnil do avta. Med preoblačenjem in preobuvanjem ponotranjim pravkar doživeto in prezračim avto, potem pa počasi odrajžam napram domu. Ob poslušanju prijetne glasbe mi pot hitro mine, vmes premislim kam v prihodnje, tudi kako . . .
