Sentiero di Matteo (2022)

Gruden, sobota 31.12.2022

Želje se niso ujemale z vremenskimi obeti, zato sem potep opravil pod gorami, namesto ob morju. Rezija me ni še nikoli razočarala, tudi tam, kjer sem že hodil, sem naslednjič našel kaj novega, vsako doživetje je bilo seveda dnevu lastno. Malce sem pobrskal po spominu in se kaj hitro spomnil "Matejeve poti", na kateri sva se s princesko imela nadvse prijetno skoraj sedem let tega.

Zjutraj sem se ustavil v trgovini v Trbižu, vedoč, da bo popoldan trgovina "izropana". Vsaj na predbožični dan je bilo tako. Prvič letos, morda celo prvič sploh, se mi je zgodilo, da sem nakup opravil v italijanščini. Običajno smo se v delikatesi pozdravili po laško, potem pa sem se jaz trudil po njihovo, oni pa z mano po nemško. Tokrat sva se s prijazno šjoro vse zmenila po njihovo, ne samo glede nakupa, tudi glede silvestrovanja in dobrih želja za prihodnje leto. Morda ni znala nemško, morda sem se jaz naučil dovolj, morda nekaj tretjega.

V Trbižu je bilo jasno, tudi cerkev na Višarjih je bila obsijana s soncem, za Ukvami pa je nekdo "ugasnil luč". Oblačno, sivo, mračno, neprijazno. "J..i ga, bo, kar bo," sem se tolažil in z nezmanjšano hitrostjo nadaljeval svojo pot. V Na Bili sem zavil proti Solbici in kmalu pripeljal do semaforja. Ko sem bil zadnjič tod, sem moral po makadamskem obvozu skozi Pobič, cesta je bila zaradi velikega požara zaprta, sedaj pa je promet urejen s semaforjem. Kar dolgo traja en interval rdeča/zelena, nazaj grede sem čakal skoraj deset minut. Do mostu čez reko Rezijo je bilo vreme še puščobno, potem pa se je hitro pokazalo jasno nebo in v Solbici sem parkiral v prekrasnem sončnem vremenu.

Mimogrede sem bil pripravljen na potep, do Ladine sem pohitel in tam udel peš pot. Spomin na potep pred slabimi sedmimi leti je bil še zelo živ, skalnata pot navzdol do potoka podobno spolzka. Sem ter tja sem naredil par posnetkov in opažal, da je sonca in jasnega neba vse manj. Onstran potoka me je čakal strmejši vzpon, ki me je privedel na odprt svet, kjer sem imel razglede na kaninske gore, na planino Kot pod njimi in na vasico Korito. Vreme se je dejansko spridilo, tudi precej se je ohladilo. V nadaljevanju sem kmalu prišel do razpotja krajše in daljše različice poti. Daljšo prek planin in mimo stavolov sva prehodila s princesko, bilo je oh in sploh lepo, krajšo pa sem deloma prehodil med drugimi potepi v teh koncih. Vzel sem si nekaj trenutkov za razmislek, pokukal na uro, se razgledal glede vremena, potem pa sklenil, da zaokrožim po krajši. Nič ne de, če mi nekaj hoje po cesti ne uide, v takem vremenu razgledov tako ne bo, hodil pa sem že tam. Nadaljeval sem navzdol, pri potoku malce počil, in kmalu za njim stopil na cesto, ki pelje iz Solbice v Korito in naprej gor do planine Kot. Na jasi ob cesti sem si poiskal prostorček za počitek in si tam privezal dušo.

Naprej do Solbice nisem srečal nikogar, tudi tam ne. Zjutraj je bilo pred muzejem par ljudi, s katerimi smo se pozdravili, sedaj nikjer nikogar. Tudi v vasi, ko sem se zapeljal skoznjo, nisem videl nobenega. Med vožnjo v dolino me je spreletelo, da je to to za letos, da se vračam z zadnjega potepa, da sem še za eno leto spominov bogatejši. Spominov na lepo in dobro, slabo in grdo, na delovne in zasebne zgode in nezgode, na žalostno slovo princeske in na nebroj potepov, tako peš, kot na biciklu, tako po gorah, kot ob morju. Tudi marsikje vmes...

-> posnetek prehojene poti

Monte Giaideit (2022)

Gruden, sreda 28.12.2022

"Če ne greš, ne veš", to sem si večkrat dejal (verjetno si še bom), ko sem razmišljal, kakšne so snežne razmere v tem ali onem koncu in se mi je turno smučalo. Običajno so spletne kamere odlično izhodišče, da vidiš trenutno razmero, pogosto se najde tudi kaj aktualnega v pisni obliki. Včasih prvo ni dovolj, saj ne pokaže razmer v sosednji dolini, še manj v sosednji od sosednje, napisanega ni ali ga ne najdeš, tako da je od tebe odvisno, ali boš šel kam drugam ali pa se boš odpravil tja in na licu mesta ugotovil, kako stojijo stvari. Sam sem storil slednje in ugotovil, da stvari stojijo slabo oziroma sploh ne. Snega ni bilo ne v dolini blizu Forni Avoltrija, ne pri gradiču nad Ligosullom, vsaj ne toliko, da bi bilo smiselno pripeti smučke na nahrbtnik in del ture opraviti peš. "Nič ne de, saj se mi je zdelo, da bo tako," sem si mislil, sedel v avto in se odpeljal v Imponzo.

Že doma sem si zastavil tudi pohodniški cilj, alternativa pač, da ne bi dan minil v znamenju iskanja snega po karnijskih dolinah. Nekaj kopnega, ne previsokega, osamljenega, tudi razglednega. Malce sem pobrskal po spominu in hitro našel hribček, kjer bom našel vse to in še kaj za povrh. Premislek je zadostoval, da sem odločil, da bode zanj zadostovala nizka pohodniška obutev in da od opreme kaj dosti drugega kot čelne svetilke za nebodigatreba vsak slučaj ne potrebujem. Če ne na prvem, ne na drugem izhodišču ni šlo s smučmi gor ven, je šlo peš s tretjega zlahka.

Do cerkve San Floriano sem imel nekaj blata na poti, previdno sem moral stopiti, da se nisem do kolen umazal, še bolj, da ne se bi zložil v blato. Nizki čevlji pač in ne ravno svež profil podplata. Pri cerkvi brez razgledovanja ni šlo, saj sem se namenil sestopiti po drugi strani. Vreme mi je bilo naklonjeno, razgledi na doline in gore prekrasni, kar milo se mi je storilo, ko sem gledal gore, doline in kraje, kjer sem se že potepal. Že tretjič tod in že tretjič presunjen vsled panorame s tega razglednega griča.

V nadaljevanju potepa je bilo z blatom kmalu konec, pot je postala strmejša, kmalu sem grizel kolena. Na suhih travah sem moral popaziti podobno kot na blatu, precej je drselo, pod predvrhom so mi bile v pomoč celo jeklenice. Res je strmo. Počitek sem si določil na predvrhu, tam so krasne trave, na katerih je užitek posedeti, če so mokre, pa je tam tudi klop. Za razglede seveda nisi prikrajšan. Počitek je bil dobrodošel, jedača in pijača nič manj, prostora in časa za raznovrstna premišljevanja in spominjanja vrh glave dovolj. Vreme mi je šlo res na roko, sonce, toplota, brezvetrje, nenazadnje ljuba mi samota, božansko. Že sem se namenil nadaljevati na bližnji vrh, kar nad hrib prileti jata beloglavih jastrebov. Že spodaj pri cerkvi sem jih opazoval, a potem nanje pozabil, sedaj pa so me spet prijetno presenetili. Naredili so nekaj krogov nad hribom, se spustili proti cerkvi, tam nekajkrat preleteli sem ter tja in se potem izgubili v daljavi. Krasne ptice, veličastne, pogosto se srečujemo med mojimi potepanji po karnijskih vršacih v okolici Tolmeča, še bolj Humina.

Na bližnjem vrhu sem se še enkrat razgledal, tokrat s pomočjo panoramske table oziroma nekakšne mize, potem pa sestopil v gozd. Hitro sem bil na cesti, kjer sva s princesko po prvem vzponu zavila levo in udela nemarkirano stezico v dolino. Nadaljeval sem gor ven, enako kot po drugem vzponu, po gozdni cesti do sedelca Forcjute, kjer se je v levo odcepila pešpot. Skozi gozd sem se spustil do potoka Rio Mignezza in onkraj njega v Pracuc, od koder ni bilo daleč do stavola Mignezza. Od tam sem v dolino nadaljeval po cesti vse do odcepa pešpoti, po kateri sem kmalu zmogel do stavola Nispis. Tam so se zadnjič pasli konji, danes mi jih ni bilo dano videti. Še mimo nekaj opuščenih zgradb, nekakšnega vikenda in že sem bil v vasi.

Do avta ni bilo daleč, kmalu sem bil na poti domov, zadovoljen s potepom, nekaj manj z "raziskovanjem snežnih razmer" pred tem. "Bom letos zmogel še kaj," sem premišljeval, "ali je bil to zaključni potep in sem s s potepanji za letos zaključil."

-> posnetek prehojene poti

-> fotografije Monte Giaideit (2022)