Nekaj gora in hribov je, ki so na nek način stalnica mojih potepov zadnjih deset, morda celo petnajst let. Čemu, bi težko dejal, nekaj pač je, da se nanje vračam bolj ali manj pogosto. Festo sem danes obiskal četrtič, spomini na minule vzpone so bili živi, kot bi se zgodilo pred tedni ali meseci, čeravno je od prvega obiska minilo že dobrih devet let. Seveda je vzpon z Majo zapisan najgloblje v srcu, tisti dan je bil res nekaj posebnega. Zjutraj sva si na parkirišču privoščila obilen zajtrk, miza in klopi so še danes tam, mimoidoči so se čudili dobrotam, pod katerimi se je šibila miza. Seveda ni manjkal plinski kuhalnik in na njem kafetjera, oboje sem imel pogosto v avtu, saj sva si po turi rada pripravila pašto, torteline ali raviole kar pri avtu, kofe pa kakor kdaj, običajno sva si z njim pustila postreči v kaki gostilni ob poti. Vzpon in sestop sta minila kot v pravljici, smeha in dobre volje ni in ni zmanjkalo, tudi princeski se je videlo, da se ji lepo dogaja. No, in potem sva se z Majo našla še na fotografiji v Planinskem vestniku, kjer so opisali turo na Monte Festo in na eni od fotografij "ujeli" tudi naju vrh ene od utrdb.
Med vožnjo do izhodišča sem se dokončno odločil, da Simeone (tudi) danes ne obiščem, kar ne morem in ne morem povezati oba hriba v eno turo (lenoba?), čeravno sem se danes na Festo odpravil četrtič, Simeone pa sem obiskal že dvakrat. Glede Feste sem se turo namenil opraviti tako, da gor grede izkoristim vse bližnjice, kar precej skrajša pot v primerjavi s hojo po cesti, sestopim pa po cesti, lagodno, in tako nekako zaokrožim potep. Dve uri in štirideset minut naj bi trajal vzpon, je nekdo napisal na smerokaz na izhodišču, a sem vedel, da zmorem priti do vrha tudi hitreje.
Med vzponom sem se spominjal prvega vzpona s princesko, slabo leto dni sva bila takrat skupaj, pa prekrasnega potepa z Majo leto zatem, nenazadnje tudi zadnjega potepa tod pred tremi leti, ko sva se srečala z njo, ki tako kot jaz kaj napiše v planinskem forumu in sva se sem ter tja prebrala, tistega dne pa na Festi tudi spoznala. Če bereš, lepo pozdravljena. Ja, spominom ne konca, ne kraja, celo iz tistih potepov, kjer ves ljubi dan nisem srečal nikogar in teh potepov je bilo največ, se jih je nabralo res precej. Kar imam, bom pustil tu, kar sem doživel in videl, bom vzel s seboj, mar ne!
Do razgledišča se mi je zdelo, da sem počasen, nekam vlekli sta se mi cesta in pešpot, naprej do vrha pa je bilo drugače. Hitreje, bolj planinsko, nekaj krajših odsekov skoraj kolenogriz. Vzpon mi je šel dobro od nog, zato sem namenoma stopnjeval tempo, češ, naj bo še nekaj treninga poleg, za prihodnje bolj velikopotezne potepe oziroma ture. Navkljub skoraj praznemu parkirišču sem bil presenečen, da ni bilo nikjer nikogar, običajno nas je bilo na hribu kar nekaj. Kmalu sem bil pri utrdbi pod vrhom, do sem nameravam nekoč pribrcati z biciklom, tam sem prestavil v prestavo nižje in pospešil do vrha, to je, do strehe utrdbe, na kateri sta obeležje in zastava. Uro in petintrideset minut sem potreboval, fino, res sem bil zadovoljen, čeravno se mi ni niti sanjalo, kako dolgo so trajali moji minuli vzponi. Dlje zagotovo, precej dlje, vsaj tisti z Majo, ko se nam ni nikamor mudilo in smo namenoma hodili počasi, da bo dlje trajalo in bomo imeli več od dneva. Ne prvič tako, pogosto sva sestop zavlačevala tako dolgo, da sva se do avta vrnila v mraku.
Na vrhu je bilo prijetno toplo, vetra skoraj nič, vsa Festa je bila samo moja. Vreme sicer ni bilo kaj prida, a so bili razgledi navkljub temu skoraj neomejeni. No, skoraj, ponekod so se vrhovi najvišjih vršacev skrivali v oblakih. Žalostno sem ugotavljal, da je snega zelo malo in še to samo visoko v gorah, da s turno smuko v karnijskih gorah zaenkrat ni nič, vsaj tam, kamor je segel pogled.
Lep čas sem posedal na vrhu, se razgledoval, okrepčal in odžejal, premišljeval, nikamor se mi ni mudilo, spokojno mirno, božiču primerno. Z vrha sem se sprehodil še do sosednje utrdbe, do mesta, kjer so naju z Majo fotografirali za PV, še tam malce posedel, potem pa stopil dolini naproti. Kmalu pod utrdbami sem srečal gospo, presenečena sva se pozdravila, verjetno nihče ni pričakoval, da bo kje še kdo, tako samotno je bilo.
Sestop sem opravil zložno po cesti, skozi tunele, malo zato, da zaokrožim kolikor se da, malo zato, da sem se spomnil še na to in ono iz minulih potepov, malo pa tudi zato, ker sem imel s ceste lepše razglede kot v gozdu. Že povsem spodaj, na ravni cesti, nedaleč od parkiršča, je nasproti prišel par, ki je bil na sprehodu s psom. Kuža hodi nekaj pred njima, ga pokličem, zažvižgam, priteče do mene ves razigran, kot bi bil moj. Ga pobožam, se povzpne na zadnje tace, me poliže po obrazu, ko počepnem, mi nasloni glavo na ramo in se pusti božati. Neverjetno, lastnika vsa nasmejana kar verjeti nista mogla, kako sva se ujela.
Do avta ni bilo daleč, kmalu sem bil na poti domov.
Zadovoljen s potepom, doživetjem, novim spominom, sem kot običajno že snul prihodnja pota v gorah in ob morju, zatrdno odločen, da prihodnji obisk Feste ne ostane brez San Simeoneja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar