Slabo vreme, dež in sneg, tudi nekaj dni precej nizkih temperatur v visokogorju, in že je konec meseca. No, nekaj počitka je prijalo, tudi doma se najde marsikaj, kar je potrebno postoriti. Idej kam oditi in kaj početi je bilo ogromno, od peš potepa do smuke, bicikel nekje vmes, tudi kraj, kjer bi počel to ali ono, je bil mišljen precej široko. Nekako od najbolj oddaljenih karnijskih vršacev do jadranske obale blizu Benetk. Bližje so bili prazniki, bolj se je ožal izbor kam/kako. Zaradi nizke oblačnosti in megle ob morju in zaradi skromne snežne odeje v gorah sem sklenil, da bosta Gorjane in Kapin povsem spodoben potep. Že dvakrat opravljen, tudi v snegu, vedno prijetno. Pravzaprav zelo prijetno. Čemu ne bi bilo tudi v tretje, sem si mislil, in pozabil na pregovor, ki pravi, da kdor misli, nič ne ve...
Za zadnjimi hišami v Žabnicah sem pripeljal na zasneženo cesto, skoraj bi lahko napisal na zvožen led. Tod sem že vozil po snegu, tudi poledenelem, cesta je bila splužena od roba do roba in vzorno posuta, tokrat pa je bila splužena precej manj v širino in skorajda nič posuta. Kadar sem pozimi hodil po takšnih cestah sem bil mnenja, da tudi štirikolesni pogon brez verig na takem ne opravi kaj dosti. Vklopil sem "Snow" oziroma stalni štirikolesni pogon, pomislil na verige v prtljažniku, in peljal dalje. Mislil sem, da bo višje cesta bolje posuta, a temu ni bilo tako, prav tako ni bilo očiščeno (spluženo) parkirišče, kjer prometni znak prepoveduje nadaljno vožnjo. Videl sem, da je pot na sedlo Sella Canton zaprta (inagibile) in sklepal, da je cesta zaradi tega slabše vzdrževana, saj so višje v Vrtinjlogarskem grabnu (Val Bartolo) večinoma samo vikendi, ki so tekom zime bolj ali manj zaprti. Obrniti nisem imel kje, zato sem "Ignoriral" prometni znak in se zapeljal v Vrtinjlogarski graben, kak kilometer naprej, kjer sem blizu prvih hiš našel prostor, da sem varno obrnil. Ker sem moral zapeljati v globlji sneg sem za vsak slučaj vklopil še zaporo diferenciala, potem pa sem med vožnjo nazaj v Žabnice preskusil še "hill descend control". Elektronika sama nadzira hitrost avtomobila med vožnjo navzdol, ti samo obračaš volan in uživaš v bolj ali manj strmem spustu. Prima!
Iz Žabnic sem skozi Trbiž nadaljeval do Kokovega (Coccau). Tam sem si določil alternativno izhodišče in se namenil na Gorjanski vrh povzpeti preko sedla Sella Canton. Parkiral sem nekaj malega nad glavno cesto, ki pelje v Avstrijo, pod nekašnim apartmajskim naseljem. Dva ovinka višje sem zavil desno na ožjo asfaltno cesto in kmalu prišel v Cocau di Sopra, kjer so me domačini usmerili na zasnežen kolovoz, konec katerega sem prišel do panoramske table z vrisanimi planinskimi potmi. Na telefonu sem imel naložen zemljevid, tako da sem vedel kam, ker pa do tod ni bilo ne smerokaza, ne markacije, sem za vsak slučaj povprašal domačine, ali grem prav.
Začetek je bil obetaven, imel sem gaz ob kateri je bila tudi smučina. Kakih sto metrov višje smučine ni bilo več, gazi pa je zmanjkalo še kakih dvesto metrov gor ven. Nižje sem na skalah še videl kako markacijo, tudi na deblih, potem pa jih je zmanjkalo, možno, da so bile pod snegom, ki ga je bilo presenetljivo veliko. Počasi sem dojel, da mi bo zaradi spremembe izhodišča in sedaj tudi zaradi gaženja zmanjkalo časa za ta ali oni vrh, a si tega nisem kaj prida gnal k srcu. "Greš do sedla," sem si dejal, "in tam vidiš, kaj in kako naprej." Večinoma se je udiralo malo nad gleženj, ponekod je bil ob robu kolovoza celo kopno, marsikje pa se mi je udrlo tudi do kolen, takšnih odsekov je bilo kar nekaj. Počutil sem se kot od onega zgoraj pozabljen, taka samota me je obdajala, tišina, da bi jo rezal. Pokuk na telefon mi je razodel, da lepo napredujem in da je sedlo vse bližje in bližje in res sem bil kmalu tam. Kar milo se mi je storilo, ko sem pomislil na moje prejšnje potepe tod, na družbo, s katero sem bil, na princesko, tudi na to, kako čas beži in je tisto, kar si menil, da je bilo pred letom ali dvema, dejansko bilo štiri in več let tega.
Ura je bila primerna za sestop, ne za nadaljevanje, zato sem stopil kakih sto metrov proti Gorjanski planini, do sončnega mesta, in si tam privezal dušo. Nič me ni motilo, da se ni izšlo po željah, spoznal sem novo pot, kateri bom prej ali slej dodal tudi obisk bližnjega vrha, morda tudi drugo pot, da bo potep krožen, kot imam najraje. "Pa še avto si temeljito preizkusil na snegu in ledu," sem se samemu sebi zasmejal v brk, saj po takem "terenu" dejansko še nisem vozil. Po snegu pač, večkrat, nazadnje kak mesec tega, ko so na zadnjem klancu pred Ratečami, iz Bele peči (Fužine, Fusine in Valromana) gor, skoraj vsi po vrsti natikali verige, sam pa sem se kot po tračnicah odpeljal mimo. Res fino, dolgo sem si želel te vrste "igračko" in že četrto leto mi odlično služi, ne samo v snegu in ledu, tudi poleti na razdrapanih cestah, včasih bolj kolovozom podobnim.
Ko sem se vrnil v vas, ni bilo nikjer nikogar, le taisti pes kot gor grede je zavijal da je bilo veselje, ko sem šel mimo. Tudi dol grede do avta nisem srečal nobenega, tega sem bolj vajen višje v gorah, kjer ni naselij, v vaseh običajno vedno srečam koga ali nekaj njih. Domov grede sem z ozirom na prehojeno že zasnoval nov potep, zna biti, da ga udejanim še pred koncem zime.
Ni komentarjev:
Objavite komentar