nedelja, 27. avgust 2017

Za nosom po Kaninskih podih - predvrh Žrdi in Vrh Grubje

Veliki srpan , sobota 26.8.2017

Včasih se je potrebno ustaviti, da greš potem lažje naprej. Zato je bil minuli konec tedna namenjen morju, obiskom in temeljitemu počitku, kjer sta imela glavno vlogo kavč in knjiga. In če sem bil še v torek prepričan, da bova danes daleč, sem bil v sredo že malce manj, v četrtek pa sem le uvidel, da ne bo nič narobe, če moje želje počakajo še teden, dva, morda tri in bosta takrat vročina in gneča na cestah samo še spomin. 

Izhodišče sva imela Na Žlebeh, od koder naju je gondola odpeljala visoko v gore. Misel oziroma želja po cappuccinu v Gilbertiju me je minila čim sva stopila na pot, saj je bilo že pošteno vroče.



Podvizala sva se do sedla Bela Peč, saj sem vedel, da bo pot od tam do prevala Peravo potekala večji del v senci. Na sedlu sva na kratko počila, se razgledala in se kmalu za prvim ovinkom skrila pred soncem. Če nama je bilo v senci na trenutke skoraj prehladno, nama je bilo pri bivaku v trenutku prevroče. Vedoč, da sence naprej in nad bivakom ne bo več, sva se okrepčala kar v njem, saj je bilo notri prijetno hladno.













Potep do bivaka je bil za naju "nuja", če smem tako reči, saj konkretnih ciljev in želja razen visokogorskega potepanja nisva imela. Povsem "na izi" sva zastavila to soboto, zato sva imela izhodišče precej bližje kot običajno in zato sva pustila gondoli, da opravi vzpon namesto naju. Da bo pot tudi potep sva zato skoraj morala do bivaka, saj bi bilo do sedla Bela Peč preblizu in premalo, morebitno nadaljevanje od bivaka pa sva prepustila trenutnemu navdihu. Sprva sem nameraval na bližnji Vrh Grubje,  a sem se po nekaj metrih premislil in sva raje nadaljevala proti Žrdi oziroma proti Škrbini v Senožečah, saj tam še nisem hodil. Sonce nama ni prizanašalo, hujša je bila vročina, počasnejši je bil korak.  Na Škrbini sva nadaljevala po poti pod Žrdjo vse dokler se le ta ni pričela občutneje spuščati, saj sem se želel razgledati zaradi upajmo bodočih potepov, potem pa sva se vrnila in se povzpela na predvrh Žrdi. Tam sva našla take trave, da bi bil greh, če ne bi sedla nanje in ker sva bila že trudna, je sedenju kmalu sledilo poležavanje. Princeska je med počitkom zaspala, zato sem se odločil, da so te trave najin vrh, saj sva konec koncev zmogla dalj in višje, kot sem mislil da bova.









Ko sva se naveličala poležavanja, med katerim naju je prijetno hladil svež vetrc, sva se odpravila nazaj. Počitek nama je dobro del in čeravno vročina še ni popustila, sva se nazaj grede povzpela še na Vrh Grubje, je bil pač tik ob oziroma nad potjo. Med povratkom sva imela s senco manj sreče, šele pri koči jo je bilo dovolj, da sva sedla, si oddahnila in se odžejala.

















Ko naju je gondola peljala v dolino, mi je princeska zaspala v naročju. Kar prav se mi je zdelo, da sva na predvrhu Žrdi končala najino pot, saj naju sta sonce in vročina že do tja in nazaj dovolj zdelala. Prosto po Nejcu Zaplotniku bi dejal, da sva tudi danes našla pot do cilja in da je bila ta pot imenitna.

=> fotografije Za nosom po Kaninskih podih - predvrh Žrdi in Vrh Grubje

sobota, 19. avgust 2017

Poizkus na Creto Grauzario

Veliki srpan , torek 15.8.2017

Če bi se izšlo po željah, bi pisal o vzponu na Creto Grauzario, tako pa . . . 

Spanec, kar ga je bilo, je bil krepčilen in ropotanje telefona, ki je naznanjalo da bo potrebno vstati, niti ni bilo nadležno. Kopalnica, zajtrk, klepet med nami in klepet z oskrbnikom, potem pa pot pod noge. Do potoka in še malo naprej navzgor po soncu, potem pa v senčni grapi med Grauzario in Cimo dai Gjai do sedelca Portonat. Na Portonatu smo se opremili in s pomočjo prusika preplezali vstopni skok, nato nadaljevali po polici v levo in od tam po gredini v desno . . . Prvi sem se ustavil jaz, za menoj še ostali, ogledovali smo si kam se pot nadaljuje, kako je izpostavljena . . .  in prišli do sklepa, da bi se z varovanjem, četudi samo navzdol grede, preveč zamudili in se zato odločili, da vzpon na vrh prestavimo do prihodnjič. Na Portonatu smo se sešli s prijateljico, ki se je na pot podala za nami in ji povedali kaj smo sklenili, potem pa smo mi odšli navzdol proti koči in ona navzgor proti vrhu. Ker je izkušena alpinistka je do vrha zmogla hitro in varno in ko se je nedolgo za nami vrnila v kočo, je potrdila naše mnenje, da bi bilo vsaj v sestopu varovanje na določenih mestih dobrodošlo.





















Včasih se ne izide povsem po željah, ampak tako pač je, ne samo v gorah ...

V koči smo si privoščili še obed, potem pa sestopili v dolino. Federico me je prijetno presenetil, ko mi je ob slovesu podaril dve knjigi, saj sta bila tako on kot Loretta presenečena, kako všeč so mi Karnijske Alpe in kraji pod njimi in še bolj nad tem, kje vse sem se že potepal. Il luogo in mezzo je knjiga, ki s prečudovitimi fotografijami predstavlja vas Dordollo v dolini Val Aupa in nje okolico, druga knjiga pa predstavlja 50 najlepših koč v Furlaniji Julijski krajini po avtorjevem izboru.



V Ukvah smo nakupili domače dobrote kot so sir, salame, skuta, grisini in še kaj in ker imajo tam tudi slasten sladoled, je vsak polizal še nekaj kepic, preden smo nadaljevali pot proti domu. 

Kot običajno smo se poslovili z: Do prihodnjič !

=> fotografije Poizkus na Creto Grauzario

Monte Sernio

Veliki srpan , ponedeljek 14.8.2017

Ker smo se zmenili, da za vsak slučaj s seboj vzamem kratko vrv, je v nahrbtnik romalo še nekaj opreme, ki sodi poleg. In ker smo tam nameravali prenočiti, se je nabralo še nekaj tega in onega za povrh. Princeska je z zanimanjem opazovala kup opreme sredi sobe in me na vsak način želela prepričati, da je zvita prusikova vrvica njena igračka. Še dobro, da ni vedela, da kup opreme pomeni tudi to, da tokrat žal ne bo mogla z menoj ...

V ponedeljek zjutraj sta dve prisedli v Ljubljani, četrta v Kranju in peti v Kranjski Gori in ko smo parkirali na koncu ceste pod kočo Grauzaria, je bilo nas pet skoraj na tekočem, kaj se komu dogaja.

Do koče nismo hiteli, saj je bila teža na hrbtu težja kot običajno, pa tudi precej toplo je že bilo. Prvo smo zagledali streho koče in zastave, ki plapolajo nad njo, potem smo prekoračili potok, ki teče pod kočo in se kmalu zatem pozdravili s Federicom, ki nas je že pričakoval. Tako koča kot gore nad njo so nas očarale, nekako divje in nepristopno so delovala ostenja, ki se visoko v nebo pnejo nad kočo. 









Ko smo se udomačili, to je odnesli odvečno opremo v sobo in pokofetkali, smo se odpravili proti Serniu. Ker še nihče ni bil tod, smo za prvi vzpon izbrali "via normale", kaj težjega pa naj ostane za morebitni "nekoč". Med počitkom se je vreme obrnilo na slabše in ko smo po 437 prišli na sedlo Foran de la Gjaline, so bili vrhovi bolj kot ne že oviti v oblake.  Do sedla Nuviernulis, po poti 419, smo se morali sprva malce spustiti, tam smo na kratko počili, potem pa še v drugo nadaljevali malo navzdol in nato vse strmeje proti Serniu navzgor. 









Vršni del je bil mestoma zahtevnejši, zato so tam palice romale v nahrbtnik in je šla čelada na glavo, kaj težjega od tega, da si si moral sem ter tja pomagati z rokami, pa ni bilo. Kmalu smo zagledali križ na predvrhu in ko smo zmogli do tja, smo ugledali tudi nekakšno kovinsko piramido na glavnem vrhu, nekaj malega naprej. Vreme nam je bilo naklonjeno kar se vzpona tiče, saj je bilo hladno in oblačno, ter manj naklonjeno kar se tiče razgledov, saj se prav daleč nismo mogli razgledovati. Tudi počitek na vrhu je bil krajši, saj ne gre, da drgetaš od mraza, ko si privezuješ dušo.










Sestop do sedla Nuviernulis je bil zahtevnejšemu terenu primerno počasnejši kot je bil od tam naprej, to je nazaj do koče.













Vsi zadovoljni nad opravljeno turo smo bili v koči deležni udobja, tudi takega, kakršnega nismo pričakovali in ko smo se očedili in spočili, smo sedli k zasluženi večerji. Okusni enolončnici je sledil poln krožnik karnijskih dobrot, katere smo poplaknili s kozarcem rdečega, vsemu skupaj pa navkljub večerni uri pritisnili piko na i s skodelico kave z mlekom.



Prijeten večer je minil ob klepetu o tem in onem, o minulih turah in turah, ki jih morda nekoč opravimo, potem pa smo počasi legli k počitku, saj smo tudi naslednji dan imeli nekaj lepega za bregom. Kot se pogosto zgodi, spanca dolgo časa ni bilo od nikoder, zato se je prijeten dan dolgo prevešal v lep spomin ...

=> fotografije Monte Sernio