nedelja, 06. avgust 2017

Upsspitze in Daniel (Ammergauer Alpen)

Mali srpan , sobota 29.7.2017

Včerajšnja popoldanska razvedritev, čudovit sončni zahod in nenazadnje vremenska napoved so danes obetali krasen dan, zato naju je budilka zbudila že pred svitom. Kot običajno me je, obešena na zunanjo kljuko vhodnih vrat, čakala vrečka s svežim kruhom in pecivom, zato sem prvo pripravil malico za na pot, nato dal zajtrk princeski, si skuhal kavico, vmes pa skozi okno opazoval vrhova, na katera sva se odpravljala. Ko sva zapustila počitniško domovanje so vršni grebeni zažareli v jutranji zarji, lepše popotnice si ne bi mogla želeti. Skozi vas sva se sprehodila do kopališča in tam stopila na peš pot, ki naju je povedla v gore. Do planine Tuftlalm je bila pot blatna in spolzka, tam pa sva stopila iz gozda na plano, tudi iz sence na sonce, in potep oziroma hoja je postala precej prijetnejša.







Z drugo kavico, ki sem si jo potihoma obetal na planini ni bilo nič, saj so imeli polno dela z jutranjo molžo, zato sem sklenil počiti malce višje, nad gozdno mejo. Če mi je bilo do planine hladno, mi nadalje zagotovo ni bilo vroče, sonce je grelo ravno prav, da je bila hoja v velik užitek. Nad gozdno mejo, še pred strmim vršnim pobočjem, sem ob poti našel lep travnat kotiček, kjer sem se namenil malce počiti. Princesko sem vzel v naročje, ji pritisnil poljubček na smrček in ji zaželel vse najboljše za njen dvanajsti rojstni dan. Čeravno ga je imela včeraj, sva ga praznovala danes, saj ne gre, da bi v dežju in mrazu obeležil tak dan. Kos peciva, ki sem ga imel s seboj za to priložnost sva pojedla skupaj, sadje takisto, potem pa sva se še malce martinčkala, preden sva nadaljevala z vzponom. 









Razgledi so bili čudoviti, poglede je še najbolj privlačil bližnji Zugspitze,  čeravno tudi ostale gore niso kaj dosti zaostajale s svojo krasoto. Ko sva prišla na greben, ki povezuje Ups (tako domačini imenujejo Upsspitze) in Daniel sva se prvo povzpela na prvega, tam malce postala in se razgledala, in se potem vrnila nazaj ter v drugo smer stopila še na Daniela. Čemu se gora imenuje Daniel ne bi vedel, tudi lastnica apartmaja, kjer sva bivala, ni vedela za izvor tega imena. Tod sva nadaljevala s princeskinim rojstnodnevnim praznovanjem in pojedla še drugi kos peciva in preostanek sadja, se odžejala, potem pa kar nekaj časa uživala v brezdelju pod toplim soncem, ki naju je prijetno božalo.











Ko so se vrhu pričeli bližati drugi pohodniki in pohodnice sva se počasi odpravila v dolino. Kar nekaj njih je bilo precej presenečenih, ko so videli da že sestopava, še bolj potem, ko so izvedeli, kdaj sva se odpravila iz doline. Na planini sem komaj našel prostor pod senčnikom, bilo je že kar toplo, kjer sem si privoščil osvežitev v obliki brezalkoholnega pšeničnega napitka, princeska pa se je zadovoljila s polno skodelico sveže hladne vode. Da sva storila prav, ker sva se na planini spočila in odžejala sva videla kmalu potem, ko sva nadaljevala sestop, saj je postajalo vse bolj vroče in ko sva se vrnila domov je že prav poletno grelo. 















Med kuhanjem kosila sem tako kot med jutranjim pripravljanjem malice pogosto poškilil skozi okno na najina vrha, nad katerima se je že zbralo nekaj oblakov. Po kosilu in počitku sva se s princesko odpravila v vas na sladoled, kmalu po tem, ko sva se vrnila domov, pa se je zunaj razbesnela kar močna nevihta. Med ropotanjem dežja po strehi in zamolklim grmenjem sem bral knjigo Igra s hudičevim repom Vitomila Zupana, srkal hmeljev napitek in se prav imenitno počutil. Princeska pa je sanjala kdo bi vedel kaj, tesno stisnjena k mojim nogam.

=> fotografije Ups (Upsspitze) in Daniel

Ni komentarjev:

Objavite komentar