nedelja, 27. avgust 2017

Za nosom po Kaninskih podih - predvrh Žrdi in Vrh Grubje

Veliki srpan , sobota 26.8.2017

Včasih se je potrebno ustaviti, da greš potem lažje naprej. Zato je bil minuli konec tedna namenjen morju, obiskom in temeljitemu počitku, kjer sta imela glavno vlogo kavč in knjiga. In če sem bil še v torek prepričan, da bova danes daleč, sem bil v sredo že malce manj, v četrtek pa sem le uvidel, da ne bo nič narobe, če moje želje počakajo še teden, dva, morda tri in bosta takrat vročina in gneča na cestah samo še spomin. 

Izhodišče sva imela Na Žlebeh, od koder naju je gondola odpeljala visoko v gore. Misel oziroma želja po cappuccinu v Gilbertiju me je minila čim sva stopila na pot, saj je bilo že pošteno vroče.


Podvizala sva se do sedla Bela Peč, saj sem vedel, da bo pot od tam do prevala Peravo potekala večji del v senci. Na sedlu sva na kratko počila, se razgledala in se kmalu za prvim ovinkom skrila pred soncem. Če nama je bilo v senci na trenutke skoraj prehladno, nama je bilo pri bivaku v trenutku prevroče. Vedoč, da sence naprej in nad bivakom ne bo več, sva se okrepčala kar v njem, saj je bilo notri prijetno hladno.







Potep do bivaka je bil za naju "nuja", če smem tako reči, saj konkretnih ciljev in želja razen visokogorskega potepanja nisva imela. Povsem "na izi" sva zastavila to soboto, zato sva imela izhodišče precej bližje kot običajno in zato sva pustila gondoli, da opravi vzpon namesto naju. Da bo pot tudi potep sva zato skoraj morala do bivaka, saj bi bilo do sedla Bela Peč preblizu in premalo, morebitno nadaljevanje od bivaka pa sva prepustila trenutnemu navdihu. Sprva sem nameraval na bližnji Vrh Grubje,  a sem se po nekaj metrih premislil in sva raje nadaljevala proti Žrdi oziroma proti Škrbini v Senožečah, saj tam še nisem hodil. Sonce nama ni prizanašalo, hujša je bila vročina, počasnejši je bil korak.  Na Škrbini sva nadaljevala po poti pod Žrdjo vse dokler se le ta ni pričela občutneje spuščati, saj sem se želel razgledati zaradi upajmo bodočih potepov, potem pa sva se vrnila in se povzpela na predvrh Žrdi. Tam sva našla take trave, da bi bil greh, če ne bi sedla nanje in ker sva bila že trudna, je sedenju kmalu sledilo poležavanje. Princeska je med počitkom zaspala, zato sem se odločil, da so te trave najin vrh, saj sva konec koncev zmogla dalj in višje, kot sem mislil da bova.





Ko sva se naveličala poležavanja, med katerim naju je prijetno hladil svež vetrc, sva se odpravila nazaj. Počitek nama je dobro del in čeravno vročina še ni popustila, sva se nazaj grede povzpela še na Vrh Grubje, je bil pač tik ob oziroma nad potjo. Med povratkom sva imela s senco manj sreče, šele pri koči jo je bilo dovolj, da sva sedla, si oddahnila in se odžejala.









Ko naju je gondola peljala v dolino, mi je princeska zaspala v naročju. Kar prav se mi je zdelo, da sva na predvrhu Žrdi končala najino pot, saj naju sta sonce in vročina že do tja in nazaj dovolj zdelala. Prosto po Nejcu Zaplotniku bi dejal, da sva tudi danes našla pot do cilja in da je bila ta pot imenitna.

=> fotografije Za nosom po Kaninskih podih - predvrh Žrdi in Vrh Grubje

Ni komentarjev:

Objavite komentar