Vremenski obeti niso obetali, zato sem na predvečer kar dolgo razmišljal kam. Zna biti, da sem več časa porabil da sem razmislil kam, kot potem za samo turo.
Po spodnji polovici smučarske proge, ki to ni več, je prijetno pihalo in korak je hitro stekel. Po zgornji polovici, približno, ki sva jo opravila po reševalni cesti, kot ji uradno pravijo, pa je bilo zavetrje in sva dihala skoraj na škrge, tudi pot je kar lil z mojega čela. Nad kočo je bilo bolje, vse do razpotja, kjer sva zapustila markirano pot, ko pa sva se začela vzpenjati med rušjem v Suhem rušju je pričelo pihati in kmalu je veter postal tako močan, da je bil kar nadležen.
Sonca, ki naj bi vsaj del dopoldneva še sijalo, ni bilo, temni oblaki so prekrivali okoliške gore in prej bi pomislil na kako kapljo dežja, kot na kak sončni žarek. Do vrh Žleba nisva imela daleč in ker je tudi tam vleklo kot za stavo, sva nadaljevala z vzponom. Kar strma in višje zahtevnejša pot nama ni delala preglavic, hitro sva prehodila še tisto nekaj malega poti do vrha in kmalu sedla pod križ. O vremenu ne bi, vetra in oblakov veliko in preveč, kar verjeti nisem mogel, da me lahko v tako vročem poletju skoraj zebe :) Ker mene ni nihče stisnil v objem, tako kot sem jaz princesko, da se je pogrela, sem oblekel vetrovko, da mi med privezovanjem duše ni bilo prehladno.
Čeravno tura ni bila dolga in vzpon ne visok, sva se kar temeljito podprla, preden sva se odpravila navzdol. Da nama je šlo lažje po skalah in skrotju sem imel palice do škrbine pripete na nahrbtnik, tam pa nama je korak spet hitro stekel. Hitreje, kot sem mislil da bova, sva stopila na markirano pot in kmalu zatem sva že bila nazaj pri koči. Tokrat tam nisva posedela, kot sva po tistem, ko sva opravila vzpon na Vrtačo čez Malo glavo, temveč sva nadaljevala s sestopom in ko sva bila nekje na sredi spodnje polovice bivšega smučišča, je sonce zmoglo skozi oblake in posijalo z vso svojo močjo. Tudi če ne bi !
Prehod iz hladnega vrha Palca na vroč parkirni prostor na Ljubelju je bil izrazit, v trenutku sem bil prepoten, kot da bi stopil izpod prhe. Kar sem kako uro kasneje dejansko tudi storil in ko sem sedel na kavč in si privoščil skodelico kave, je princeska tesno ob meni že sanjala o minulem potepu . . .
=> fotografije Palec
Ni komentarjev:
Objavite komentar