Zaradi vročinskih valov, ki so si sledili en za drugim, sem nameraval nekaj tur prestaviti v jesen, ko bo vreme manj vroče in bodo popoldanske nevihte manj verjetne. Potem pa se je med prehodi vremenskih front našel lep dan, katerega bi bilo greh ne izkoristiti in s princesko sva se odpravila na dolgo pričakovani Chiavals.
Strma in ozka cesta naju je pripeljala visoko pod goro in ker sva bila zgodnja, je parkirišče še samevalo. Princeska je bila neučakana, zato sem se podvizal in se hitro preobul ter nadel nahrbtnik na rame, potem pa naju je mulatjera oštevilčena s številko 428/a povedla v gozd. Jutro je bilo hladno, zato sva hitela, da se čimprej ogrejeva. Pot naju je iz gozda pripeljala do rečice Alba, ki je bila tako vodnata, da sem princesko nesel čeznjo, saj je bila voda preveč mrzla, da bi ji pustil, da jo preplava.
Takoj za rečico se je pot postavila pokonci, strmo navzgor naju je po lepem bukovem gozdu pripeljala do stika s potjo 428, približno dvesto metrov nad parkiriščem. Nekaj ovinkov višje sva že bila dovolj visoko, da so pogledi segli do gora onstran doline, še malo višje pa sva prišla do ostenja, pod katerim vodi izpostavljena polica. Polica, ki od daleč deluje kar malce strašljivo, je od blizu povsem pohlevna, saj je dovolj široka, da sva s princesko nekaj časa hodila celo vštric.
Ko je bila polica za nama, sva imela pred seboj samo še nekaj okljukov, kjer ob enem od njih teče potoček, in že sva stopila na travnike opuščene planine Chiavals, nad katero na razgledni vzpetinici stoji bivak Bianchi. Sprehodila sva se do tja in si privoščila krajši počitek, saj sem se želel razgledati po gorah nad bivakom, še najbolj po Chiavalsu, kamor sva bila namenjena. Pri bivaku sva končno prišla na sonce, kjer pa je bilo še vedno hladno, saj je kar precej pihalo.
Ko sva se okrepčala in sem se jaz razgledal po okolici, sva se odpravila naprej. Nekaj korakov pod bivakom sva srečala prva dva gornika, ki sta prihajala navzgor, malce naprej pa še en par, za katera je tudi kazalo, da bosta šla v najino smer. Ker se nama ni mudilo, sem se na razpotju prvo usmeril proti škrbini Forcella Chiavals, da sem lahko pogledal na drugo stran doline Val Aupa, potem pa sva kar po svoje ujela pot proti vrhu nad nama. Strmo skrotje je zahtevalo previden korak, zato sem princesko držal bolj na kratko, da ni preveč hitela in da ni ubrala kake bližnjice, ki bi bila zame prestrma. Ko sva zmogla še preko skal, kjer sem princeski malce pomagal, sva imela samo še nekaj korakov do vrha in kmalu sva zadovoljna sedla na majhno zaplato trave.
Sernio in Creta Grauzaria onstran doline, Zuc dal Bor in Crostis na eni in Crete di Gleris na drugi strani, če se omejim na najbližje vršace, so bili najina panorama na vrhu. Seveda se je videlo mnogo več in precej dlje, tako pač, kot se z visoke gore vidi na tak prelesten dan.
Sestopila sva po drugi strani, kjer pot ni bila nič manj strma od tiste navzgor, do stika s potjo Alta Via CAI Moggio in po njej do bivaka, si tam malce oddahnila, nato pa po že znani poti nazaj do izhodišča. Spodaj pri potoku je bilo precej toplo, a še zdaleč ne dovolj, da bi zaplavala v tolmunu pod slapom ob poti - za kaj takega bi morala priti sem vsaj teden dni prej, kako bi bilo takrat z vročino zgoraj na gori, pa raje ne pomislim.
Pri avtu sem malce posedel na klopci ob parkirišču in še enkrat podoživel turo, ki bo kmalu postala spomin, tudi princeska je v svojem "kupeju" delovala precej zamišljeno, nato pa sva zapustila povsem polno parkirišče in se odpeljala proti domu. Med potovanjem domov sem razmišljal o prihodnjih poteh in potepih in se veselil skorajšnjega odhoda na Sernio in Grauzario . . .
=> fotografije Monte Chiavals
Ni komentarjev:
Objavite komentar