torek, 08. avgust 2017

Monte Crostis iz Givigliane

Veliki srpan , ponedeljek 7.8.2017

Ker sva nedavno dvakrat zapored potovala skozi Forni Avoltri, da sva zmogla do izhodišča za najina potepa, sva tokrat začela v vasici Givigliana nad Rigolatom namesto pri Baiti Edelweiss nad Collino.

Pot sva začela tam, kjer se cesta konča, to je pod slikovitim zvonikom na začetku vasi. Sprva položneje, nato pa hudo strmo sva se povzpela do zadnjih hiš, kjer sva se pozdravila z dvema možema, ki sta žagala drva.




Nadalje naju je strma pot vodila po gozdu do sedla Sella Bioichia, kjer je razpotje več poti in lahko od tam nadaljuješ na drugo stran proti planini Plumbs in Collini, po tej strani v desno proti Crostisu, kar sva storila midva, ali pa se v levo povzpneš na Monte Bioichio, kar bom morda nekoč storil pozimi, s krpljami na nogah. Do tod in še nekaj malega naprej sva hodila v senci, tako da mi je bilo kar malce hladno in sva bila oba mokra do kolen zaradi rose in padavin minulega dne, potem pa sva prišla na sonce, ki naju je prijetno grelo vse do vrha. Precej položna pot mi ni dajala občutka da se hitro vzpenjava, zato sem bil presenečen, ko sem dokaj kmalu uzrl križ vrh gore in še bolj presenečen na vrhu, saj sva čas, ki ga je obetal smerokaz spodaj na sedlu, skoraj prepolovila.







Že na vršnem grebenu sem videl, da je na strani Colline vreme manj prijazno in tudi tekom najinega počitka na vrhu se je prvak Karnijskih Alp Coglians (Hohe Warte) s svojimi sateliti pogosto skrival za belimi oblaki. Vseeno sem videl dovolj, da sem uzrl Cimo Ombladeet, kjer sva bila nedavno in da sem si ogledal Monte Volaio, kamor upam, da se odpraviva kmalu. S fantom, ki je bil tudi na vrhu, sva poklepetala o gorah, potem pa sva si s princesko privezala duši in se nato še malce sprehodila po grebenu sem ter tja. V tem času se nas je na vrhu nabralo kar nekaj, zato sva  počasi stopila proti dolini.





Sestop je ponujal imenitne razglede na dolino Val Degano ( Cjanâl di Guart)  in na gore nad njo, kar prehitro sva bila nazaj v gozdu, spodaj na sedlu. Po strmem gozdu je šlo navzdol vsaj lažje, če ne hitreje, kot navzgor grede in ko je ura odbila pol eno, sva se vrnila v vas.  Ker vročine ni bilo, je princeska počivala v svojem boksu, jaz pa sem si ogledal nekaj bližnjih hiš, cerkev, zvonik in s pomočjo zemljevida na parkirni ploščadi gore onstran doline.






Prekrasna vasica je Givigliana - kot da bi prišel v pravljico, čeravno življenje tod ni bilo prav nič pravljično ; težko in zahtevno je bilo, polno odrekanja in trdega dela, zato ni čudno, da je tu takoj po drugi svetovni vojni živelo 400 prebivalcev, lani pa samo še 9, od tega 2, ki zimo preživita drugje. 





Kdo obrača in kdo obrne, ne vem zagotovo. Zagotovo pa vem, da ne bi imel nič proti, če bi se enkrat obrnilo tako, da bi del življenja preživel v eni od Givigliani podobnih vasic.

=> fotografije Monte Crostis iz Givigliane

1 komentar:

  1. Sta pa pridna vidva pohodnika. Same lepe in zanimive ture sta ušpičila med dopustom. Monte Crostis iz Givigliane je bil že na spomladanskem spisku želja, pa ni prišel na vrsto, mogoče bo imel jeseni več sreče... Pod tvoj zadnji stavek se pa podpišem.
    Uživajta še naprej.
    lp,Ana

    OdgovoriIzbriši