Poldašnja špica - Jof di Miezegnot

Veliki srpan , četrtek 3.8.2017

V torek sva počivala, v sredo pa razmišljala, kam bi se dala v tej vročini. 

V Zajzeri sva začela deset minut pred šesto in do koče Grego zmogla v štiridesetih minutah. Jutro je bilo sveže, brez nadležne sopare, zato je bil najin korak lahak in hiter.

Do sedla Rudni vrh sva se po položni cesti malce spočila, tam pa spet stopila strmeje v breg. Dve veliki pasji mrcini na planini sta lajali še dolgo zatem, ko sva bila s princesko že precej višje na hribu. V nebroj okljukih sva jo ubirala navkreber, razgledi so bili vse obsežnejši in kmalu sva nedaleč pred seboj zagledala ruševine in nad njimi bivak Gemona. 

Ker od tod do vrha ni daleč in ker naju ne utrujenost ne vročina še nista pestili, sva pot nadaljevala brez počitka. Malce nad bivakom sva višje pred nama zagledala dva gornika, ki sta se bližala najzahtevnejšemu delu poti. Tudi midva sva kmalu zmogla do tam in ko sem videl kakšna pot naju čaka do vrha, sem pospravil palice in fotoaparat v nahrbtnik ter preveril, ali je princeska varno pripeta na povodec. Podrt, zahtevnejši del vzpona, sva zmogla brez težav. Jaz sem se držal trdnejših skal, princeska pa je šla tam, kjer se je njej zdelo najlažje. Prusikova vrvica, katero uporabljam namesto klasičnega povodca, ji daje dovolj svobode, da prek težjih mest ubere svojo pot, če je kak del poti res zoprn, pa jo ali dvignem ali prenesem. Na vrhu je bilo podobno kot je vrh Poludnika ali vrh Storžiča, tudi tod so ovce bolj domače kot smo mi, ki pridemo samo na obisk. Zato sva namesto na trave sedla na skale in si pošteno privezala dušo.

Nato sva se še malce razgledala, jaz sem naredil nekaj posnetkov, potem pa sva začela s sestopom. Tudi navzdol grede nama je šla pot odlično izpod nog in tačk in kot bi trenil sva bila pri bivaku. Čeravno sonce še ni pripekalo sem princeski nadel hladilni plašček, kateri odlično opravlja svojo nalogo, potem pa sva nadaljevala pot navzdol. Do planine nisva srečala nikogar, na sedlu Rudni vrh jih je bilo nekaj, od koče Grego navzdol pa kar precej. Nižje sva bila, višja je bila temperatura in ko sva se nekaj minut po pol enajsti vrnila k avtu je bilo že pošteno vroče.

Ko sva se odžejala, sva se odpeljala v Ukve, kjer sem v zadrugi kupil sir, salamo in koruzne grisine, potem pa sva zadovoljna z doživetim prešerne volje odrajžala domov.

=> fotografije Poldašnja špica - Jof di Miezegnot