torek, 20. januar 2015

Monte San Martino - Sveti Martin

O, vzemi takrat v tople me dlani,
položi čisto blizu me srca
da si me ljubil, šepni, pa morda
še v zadnje srečanje odprem oči. 
    
                       ( Mila Kačič )

Tokrat sva  s princesko odpotovala v Beneško Slovenijo in obiskala Nadiške doline. Pravzaprav sva se mudila v eni od štirih, v Kozici, si ogledala eno lepših, če ne najlepšo, vasico Topolovo in se povzpela na Svetega Martina.  Ker so ti kraji onstran, jim tam pravijo Valli del Natisone - Vals dal Nadison , Cosizza, Topolò in monte San Martino.




Reka, v kateri se je prijetno osvežiti, se na njenem bregu stiskati v objemu ljubljene osebe, gol ležati pod soncem in si šepetati ljubezen . . . 
Vse to in več kot to, nama je pomenila Nadiža. Tudi enega najinih zadnjih potepov sva zmogla tam in bila presrečna, ker Sva.

Vreme nama je šlo na roko in vsaj pol poti navzgor bi zlahka zmogel v kratkih rokavih, če bi se mi le ljubilo sleči. Pot je bila ozka in blatna, tako da je čofotalo in drselo pod tačkami in nogami. Če sva se blatu umikala ob rob, pa naju je praskalo in bodlo robidovje, ki ga ni bilo dosti manj kot blata. Princeski je bilo malce lažje, ker je po blatu praskala z vsemi štirimi, pa tudi njen kožušček je bolje prenesel kak trn, kot moja gola koža. 




Ko sva prišla do križišča, kjer so se poti razcepile na vse strani neba, sva se usmerila na kolovoz, ki naju je kaj kmalu spet pripeljal na ožjo, tokrat strmejšo stezico, ki naju je kaj kmalu privedla do cerkvice tik pod vrhom. Da sta bila kolovoz in stezica  takisto blatna, ni da bi govoril, le robidovja ob poti ni bilo in sva lahko lomastila po svoje. 



Na vrhu, ki je skalnat in s tem deloma upraviči laški dodatek monte, je sijalo toplo sonce, vetra pa ni bilo niti toliko, da bi ohladil pregreto čelo. Kot običajno sva nekaj malega prigriznila, jaz njenega ne, ona mojega en kanček, celo krhelj mandarine je ji je šel v slast.




Pikica moja, težko zdržim doma. Vsak kotiček Najinega doma me spominja nate, povsod si, tako in drugače. Tudi zunaj, v gorah, dolinah, v naravi, kjer nama je bilo vedno lepo, si povsod, tako in drugače. Veš, zunaj  mi je lažje. Čutim, da sem ti bližje, lažje se pogovarjam s teboj, ti šepetam in lažje se zjočem, ko me zlomijo spomini. Pogosto tudi na glas. Le od srca nasmejal se že dolgo nisem. Tudi potihoma ne.

Povratek, lahko tudi sestop, ker je pač monte, sva opravila po isti poti. Druge poti, tudi krožne in druge vzpetine tam blizu, sva prihranila za prihodnjič. Lepo je imeti nekaj v dobrem. 



Ne gori, ne doli grede, nisva srečala nikogar, le v vasici sem poklepetal s starejšim domačinom. V krajih, ki so onemu za hrbtom, tam, kjer imaš občutek, da se je čas ustavil, se z veseljem potrudim poklepetati v tujem mi jeziku. Laška beseda mi vse lažje steče z jezika, zadrege je vse manj, tako da . . . Več veš, več zveš, recimo.




Popoldan in večer sva kot običajno preživela tam doma. Kosilo je bilo imenitno, kavica omamno dišeča in klepet ob kavici sproščen in prijeten.  

Princeska je že spala v avtu, ko sem te obiskal, ti prižgal svečko in ti šepetal, kje sva bila s princesko na potepu . . .
Pogrešam te, veš. Noro te pogrešam !


nedelja, 11. januar 2015

Zouf di Muez

Padajo, padajo listi zlato rumeni,
padajo tiho in vdano.
Padamo, padamo zreli listi,
drug za drugim v Neznano.

             ( Ivan Minatti )

Da bo sobota sobota, kakršne še ni bilo, sem vedel že soboto poprej.

Mesec dni je minilo, odkar se z mojo ljubo Majo ne zmoreva več stisniti v objem. Mesec dni, ko sem se spraševal ne samo kako, temveč tudi, ali bom sploh zmogel. Mesec dni obujanja spominov in neizmerne sreče, ker sva bila in hkrati mesec dni neizmerne žalosti, ker je odšla.

V enem od najinih pogovorov, tistih najglobljih, mi je Maja dejala: "Čas celi rane, a brazgotine ostanejo" Ker nisem vedel, kaj naj rečem na to, sem jo samo nežno stisnil v objem. Danes vem, da bi ji odvrnil: "Tisto, kar najbolj boli, se na zunaj ne vidi"

V soboto sem želel biti sam z Majo, tam nekje, kjer nama je bilo lepo. Kamor sva se rada vračala in kamor sva se želela vračati.



Zouf di Muez je prej grič, kot hrib, vsaj kar se višine tiče in pot nanj je označena samo z "bolli rossi", brez markacije s številko, kot je običaj v tistih krajih. Pa je vseeno uvrščen v Karnijske Alpe, za razliko od nebroj višjih in oštevilčenih, ki so uvrščeni v karnijski predalpski svet. Odlikujejo ga izjemni razgledi na Zuc dal Bor in Pisimoni na eni strani in na Val Aupo in Grauzario na drugi. V lepem vremenu seveda, ki ga s princesko žal nisva imela. Zato sva sestop po drugi strani in obisk opuščene vasice Riulade preložila na najin naslednji obisk tistih koncev.




Želja, pravzaprav potreba, po samoti in odmaknjenosti je bila tista, ki je princesko in mene popeljala v tiste kraje. Potreboval sem čas in prostor, da sem se lahko izgubljal v spominih, želel sem biti sam, da sem se lahko razjokal kot otrok. 

Po Najinem prvem Mavrincu sva z Majo obiskala Rezijo. Na lepem kraju Lipe poti sem ji dejal: "Ljubim te vso, v vsem, z vsem" In jaz tebe enako, je odvrnila. To vse, v vsem in z vsem je bila Najina popotnica ves Najin čas. 

Pot na Zouf di Muez je čudovita. Mestoma ozka stezica v zelo strmem gozdu, kjer moraš popaziti na korak. In mestoma prostrani travniki z visoko suho travo, da bi se kar povaljal po njej. In vrh, za katerega ne bi vedel da je vrh, če ne bi bilo na njem spominsko obeležje s križem. 





Časa, prostora in samote je bilo dovolj. Na izhodišču sem poklepetal z domačinom, ki ni in ni mogel verjeti, da sem prišel tja samo zaradi tistega "griča". In na vrhu sem poklepetal s starejšim parom, ki se je v dolino odpravil po tisti poti, po kateri se bova s princesko prihodnjič.

Po turi sva s princesko odpotovala v Humin, v Najino Gemono, kot sva ji rekla z Majo. Tam sva se sprehodila po vse tistih ulicah in uličicah, po katerih sva se tako rada sprehajala z Majo. Le sladoleda v Najini slaščičarni poleg katedrale nisva zmogla, ker ga pač niso imeli.




Potem, ko smo popoldan skupaj prižgali svečko Maji, smo preživeli nadvse prijeten večer. 

Neverjetno, a tudi najlepši in najdragocenejši spomini znajo povzročiti bolečino v srcu in solze v očeh . . . 


nedelja, 4. januar 2015

Vetrovna pot od Andreja do Ožbolta

Čeprav izniči vse,
kar nas na zemljo veže,
do src globin
in do ljubezni
smrti moč ne seže.

                
           ( Ada Škerl )

Lep izlet smo naredili za zaključek praznikov. 



Nismo šli ne daleč, ne visoko, pa smo se imeli prav lepo. Da je vse skupaj bilo bolj podobno hribom, pa so poskrbeli sneg, nekaj malega ledu in na trenutke viharen veter. 



Začeli smo pri Andreju in pri Andreju tudi končali, vmes pa smo se sprehodili do Ožbolta in nazaj. Gneče ni bilo ne tja, ne nazaj grede in tudi počitek pri cerkvi, kjer o razgledih ni da bi pisal, smo opravili sami. 


Res lep dan v prijetni družbi.

sobota, 3. januar 2015

Glinščica ( Val Rosandra ; nekaj še neobiskanih kotičkov )

Zdaj bivaš vrh višave jasne, 
kjer ni mraku, kjer ni noči, 
tam sonce sreče ti ne ugasne, 
resnice sonce ne stemni. 

               
              (Simon Gregorčič)

Na katerokoli goro sva se povzpela, tudi hrib in katerokoli mestece sva obiskala, tudi vasico, vedno sva tam ali tam blizu našla še nekaj, zaradi česar sva se želela vrniti. In tako sva se marsikam vrnila, se marsikam vračala in se marsikam želela vrniti . . .

Kot običajno sva s princesko začela v Boljuncu, izpred Kulturnega doma. In kot običajno sva vznemirila vse kosmato tam okoli, da se je slišal lajež še dolgo potem, ko sva bila ven iz naselja. 



Tokrat sva pot zastavila tako, da sva se prvo povzpela do Comicijevega obeležja in sicer po desni poti, pod steno, ker tam še nisva hodila. 




Zgoraj ni bilo nikogar, zato sem pri obeležju posedal dolgo časa in se izgubljal v spominih. Dolina mi je ležala pod nogami in malodane vsak kotiček, ki sva ga z Majo prehodila, je bil kot na dlani. Ure in ure bi lahko sedel tam zgoraj in razmišljal, pa ne bi vsega razmislil. 





Ko sva se malce okrepčala in odžejala, briketke je samo ona, frutabelo oba, sva sestopila do cerkvice Marije na Pečeh in od tam do Botača. Zanimivo je bilo videti slap Supet in rečico spodaj odeta v leden oklep. Zna biti, da je tole z ledom bolj redek pojav. 




Ker so imeli v gostilnici v Botaču kar nekaj obiska, nama pa ni bilo ne do družbe, še manj do gneče, sva se povzpela do kolesarske in peš poti in se po njej mimo Zabrežca vrnila v Boljunec. 




Tudi Glinščico sva obiskala in se vanjo vrnila. Če minulo poletje ne bi bilo tako mokro in hladno, bi lahko zapisal, da sva se vanjo vračala . . .