Gradeška laguna mi je zelo ljuba, močno mi je prirasla k srcu. Gradež (Grado) sam in bližnja Pineta, turistični kompleks, ki me zelo spominja na naselja ob Jadranu, zgrajena nekje v sedemdesetih letih minulega stoletja, in seveda okoliški zaselki, tako ob morju, kot v zaledju. Pred leti, morda že desetletjem, si ne bi nikoli mislil, da se bom nekega dne sem vračal s kolesom.
Pineta je v tem letnem času kot izumrla, le ob obali je bolj živo, tudi večina trgovin in lokalov je zaprta. Sam sem parkiral pred enim od redkih odprtih, kar sem s pridom izkoristil po zaključku potepa. Od Tržiča (Monfalcone) do Gradeža sem imel kar nekaj megle, običajno za ta čas, vodni kanali in močvirnat svet. Ležerno sem se pripravil na potep, saj sonce kar ni in ni zmoglo jutranjih meglic, in se podobno ležerno odpeljal v bližnji Gradež. Tokrat po kolesarski stezi ob glavni cesti, namesto po promenadi ob morju, če bi bilo sončno, bi šel tam. Do krožišča, kjer sem zavil proti Ogleju (Aquileia), sem se ogrel, potem pa po nasipu, po katerem sta speljani cesta in kolesarska steza, užival nekaj manj, kot sem se nadejal, da bom. Vožnja tod je v sončnem vremenu čudovita, morje imaš na obeh straneh, takisto imenitne razglede, danes sem imel meglo, zato sem si moral razglede naslikati po spominu. Kilometer ali dva naprej se je pričelo jasniti, postalo je toplejše, v Ogleju, kjer sem naredil nekaj posnetkov, pa je bilo že tako, kot sem si želel, da bo.
Od tam naprej spet vse domače, do Marine Julie se mi ni ljubilo delati ovinka, tam sem bil peš in na kolesu že precejkrat in zagotovo še bodem, tudi v kopalkah seveda. Tu nekje, slabih dvajset kilometrov do cilja, če se tako izrazim, me je začela dajati utrujenost, a se ji nisem pustil. Na mostu čez Sočo sem se zavedel, da sem s potepom skoraj pri koncu, samo še nekaj malega in nekoč želja, sedaj dejanje, bo kmalu lep spomin.
Tam svečka za Majo in preblisk čudovitih spominov, tudi na najin zadnji obisk Gradeža, kjer sva pozno jeseni bosa hodila po vlažni mivki in uživala v akrobacijah letalske eskadrilje Frecce Tricolori. Objeta na obali, kot da bi vedela, da sva tam zadnjič tako. Zatem seveda še do njenih, tja domov, lepo se je bilo videti po daljšem času. Prijeten klepet ob kofetu se je zavlekel v večer in se zaključil z obljubo, da se kmalu vidimo in se takrat spet nekam odpravimo.
Pozno zvečer, že lep čas doma, sem na kavču ob prijetni glasbi pustil dnevu, da postane spomin, nedolgo zatem pa utonil v zaslužen spanec . . .