Prosinec, sobota 27.1.2024
Gradeška laguna mi je zelo ljuba, močno mi je prirasla k srcu. Gradež (Grado) sam in bližnja Pineta, turistični kompleks, ki me zelo spominja na naselja ob Jadranu, zgrajena nekje v sedemdesetih letih minulega stoletja, in seveda okoliški zaselki, tako ob morju, kot v zaledju. Pred leti, morda že desetletjem, si ne bi nikoli mislil, da se bom nekega dne sem vračal s kolesom.
Pineta je v tem letnem času kot izumrla, le ob obali je bolj živo, tudi večina trgovin in lokalov je zaprta. Sam sem parkiral pred enim od redkih odprtih, kar sem s pridom izkoristil po zaključku potepa. Od Tržiča (Monfalcone) do Gradeža sem imel kar nekaj megle, običajno za ta čas, vodni kanali in močvirnat svet. Ležerno sem se pripravil na potep, saj sonce kar ni in ni zmoglo jutranjih meglic, in se podobno ležerno odpeljal v bližnji Gradež. Tokrat po kolesarski stezi ob glavni cesti, namesto po promenadi ob morju, če bi bilo sončno, bi šel tam. Do krožišča, kjer sem zavil proti Ogleju (Aquileia), sem se ogrel, potem pa po nasipu, po katerem sta speljani cesta in kolesarska steza, užival nekaj manj, kot sem se nadejal, da bom. Vožnja tod je v sončnem vremenu čudovita, morje imaš na obeh straneh, takisto imenitne razglede, danes sem imel meglo, zato sem si moral razglede naslikati po spominu. Kilometer ali dva naprej se je pričelo jasniti, postalo je toplejše, v Ogleju, kjer sem naredil nekaj posnetkov, pa je bilo že tako, kot sem si želel, da bo.
Do Zagraja (Sagrado) mi je bila pot neznana, tod se še nisem vozil. V Terzo d'Aguileia, nekaj malega pred Červinjanom (Cervignano), sem zavil proti Vilešu (Villesse), reklamnega panoja za IKEO seveda ne moreš zgrešiti. Vožnja po lokalnih cestah mi je bila v užitek, prometa je bilo bore malo, zlahka sem se odklopil in premišljeval o tem in onem. Tudi o tem, da bom kaj kmalu s kolesarskimi potepi pričenjal v naši Gorici ali Solkanu in se od tam odpeljal do obale in seveda nazaj. Konec koncev je na smerokazu na križišču, kjer sem zavil proti Vilešu, pisalo, da je do Gorice samo še 20 km, od tam na našo stran pa je samo še nekaj malega več. Tod nekje sem ob cesti na kratko počil in se okrepčal, tudi pokuk ali dva na zemljevid, da sem se malce orientiral glede nadaljnje poti.
V Zagraju sem pripeljal na znane ceste, tod sem kolesaril pred časom, ko sem se iz Tržiča odpravil na Cimo 3 del San Michele oziroma na Debelo Grižo. Naredil sem krog po kraju, se razgledal po Soči, potem pa nadaljeval proti bližnjemu Sredipolju (Redipuglia). Kar smejalo se mi je, saj sem bil že nekje na sredi potepa, kar se dolžine tiče, utrujenosti pa nobene. Navkljub temu, da sem krepko pritiskal na pedala, saj sem se odločil, da danes precej dvignem povprečno hitrost. Malo zato, da pridobim na kondiciji, malo več pa zato, da bodo lahko prihodnji potepi daljši. Če sem med zadnjim potepom pogrešal odprte lokale in s tem kofe in brioche, je bilo danes vse odprto, celo na terasah so stregli marsikje, saj je bil krasen sončen dan, a mi ni ne eno, ne drugo prav nič dišalo. V Sredipolju sem se ustavil pod kostnico, žalosten pomnik, kar verjeti ne moreš, kakšna morija se je dogajala dobrih sto let tega, tudi, da je danes nedaleč od nas sila podobno.
Če se pošalim, bi lahko dejal, da je tod že malce dišalo po morju, saj do Tržiča ni bilo daleč. Tja sem pripeljal pri bolnici San Polo, potem pa zaokrožil naokoli, malo tudi zato, ker je bilo eno krožišče zaprto in sem se navkljub navigaciji malce lovil. Bil sem že na poti proti Benetkam, no, v tisto smer pač, a sem pravočasno zavil nazaj v središče mesteca in tam udel ulice proti obali.
Od tam naprej spet vse domače, do Marine Julie se mi ni ljubilo delati ovinka, tam sem bil peš in na kolesu že precejkrat in zagotovo še bodem, tudi v kopalkah seveda. Tu nekje, slabih dvajset kilometrov do cilja, če se tako izrazim, me je začela dajati utrujenost, a se ji nisem pustil. Na mostu čez Sočo sem se zavedel, da sem s potepom skoraj pri koncu, samo še nekaj malega in nekoč želja, sedaj dejanje, bo kmalu lep spomin.
Potrudil sem se in vse do konca pridno pritiskal na pedala, tako da me je pri avtu, ko sem shranil prevoženo pot v Garmin, le ta pohvalil, češ, dosegel si nov rekord glede povprečne hitrosti. Bolj kot tega sem bil vesel, da po skoraj sedemdesetih kilometrih nisem bil zgonjen, da sem imel še kar nekaj rezerve v nogah.
Kot sem v uvodu napisal, sem imel avto pred enim redkih odprtih lokalov. Kos pizze in Coca Cola sta me prijetno podprli, kofe pa sem si obetal kasneje, saj sem se iz Gradeža napotil v Solkan.
Tam svečka za Majo in preblisk čudovitih spominov, tudi na najin zadnji obisk Gradeža, kjer sva pozno jeseni bosa hodila po vlažni mivki in uživala v akrobacijah letalske eskadrilje Frecce Tricolori. Objeta na obali, kot da bi vedela, da sva tam zadnjič tako. Zatem seveda še do njenih, tja domov, lepo se je bilo videti po daljšem času. Prijeten klepet ob kofetu se je zavlekel v večer in se zaključil z obljubo, da se kmalu vidimo in se takrat spet nekam odpravimo.
Pozno zvečer, že lep čas doma, sem na kavču ob prijetni glasbi pustil dnevu, da postane spomin, nedolgo zatem pa utonil v zaslužen spanec . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar