Turnega je bilo bolj malo, zgolj nad kočo Gilberti, zatorej v narekovaju. Ostalo sem opravil z gondolo in na smučišču, vse skupaj pa je bilo prav fino.
Pred turo sem imel prijeten opravek, po dobrega pol leta kolebanja sem se končno odločil in storil prvi korak pri izpolnitvi ene od velikih želja. Kakšna od njih pa naj ostane za kasneje, lepo je vsake toliko razveseliti samega sebe s tem ali onim...
Sredi dopoldneva sem se pripeljal pod smučišče, zasneženi vršaci okoliških gora so se bleščali v soncu. Do spodnje postaje gondole sem naredil nekaj zavojev in zadovoljen ugotovil, da so robniki še vedno ostri in lepo zarežejo v trd, pomrznjen sneg. S krpo sem obrisal smuči in nalepil pse, si nadel žolno, potem pa stopil do blagajne. Tam sem moral izpolniti obrazec (ime in priimek, kraj bivanja in telefonska številka) in plačati 10€, da sem se lahko odpeljal proti Gilbertiju. Zimsko gorništvo v Italiji je postalo resna zadeva, poleg lavinskega trojčka moraš imeti še potrdilo o zavarovanju in izjavo zavarovalnice, da bo krila stroške morebitnega reševanja, člansko izkaznico planinskega društva in osebni dokument. Brez lavinske opreme, potrdila in dokumentov si v prekršku, kazen znaša reci in piši od 100€ do 150€. Se ni za hecat, ker se ne hecajo...
Med vožnjo z gondolo sem se spomnil minulih turnih smukov v teh koncih, veliko, res veliko jih je bilo. Pod okno s te in naše strani, Krnica, sedlo Uršič po tej ali oni varianti, sedlo Bela peč, še najlepša pa sta bila smuka v Možnico. Dejansko nepozabno, upam, da še kdaj, prav tako prečenje kaninskega pogorja izpod Prestreljenika do planine Baban. Tudi to bi z veseljem ponovil, čeravno je potem od planine do Žage še kar nekaj peš sestopa.
Sedelce Bela peč je bilo obsijano s soncem, dočim je bilo sedlo Uršič, o katerem sem tudi razmišljal, še v senci. Kam drugam, kot na sonce, sem si dejal, in se odpravil gor ven. Videl sem, da pred menoj ni nikogar, česar sem bil seveda vesel, samota mi dobro dene, gneča nikoli. Računal sem na to, da si bom moral kmalu pomagati s srenači, pa so psi, ki so že skoraj povsem plešasti, vseeno zmogli dovolj oprijema, da je bilo vzpenjanje prijetno, brez zoprnega spodrsavanja. Precej hladno je bilo, že spodaj na parkirišču me je zeblo, takisto, ko sem stopil iz gondole, zato sem se podvizal, da se ogrejem. Smučina je bila lepo speljana, zložno sem ter tja, Gilberti je bil po vsakem okljuku vidno nižje. Že nekaj malega pod sedlom sem prišel na sonce, ki me je prijetno pogrelo. Pri ruševinah sem si vzel čas in se nastavil soncu, kar verjeti nisem mogel, da tako greje, ne samo sveti. Spet sem se prepustil spominom, ne samo turno smuškim, tudi brezpotnih potepov in tistih z lažjo plezo se je nabralo v minulih letih, kakorkoli sem se ozrl, sem našel tak ali drugačen spomin. Ždel sem zgoraj in užival v prelestih sončnega dne, skoraj bi zapredel kot muc, tako prijetno je bilo vse skupaj. Tisti opravek zjutraj, res dolgo sem potreboval, da sem se odločil, seveda nič manj vzpon do sedla in ždenje na soncu, najlepše pa me je še čakalo. Smuka namreč, čeravno sem vedel, da se bom moral do smučišča kar potruditi, saj se že lep čas nisem spustil po celcu. Dvignem rit, da bi se odpravil dol ven, pa sedem nazaj, dvakrat ali trikrat tako, kaj bi hitel v dolino, ko pa je tako fino fajn.
Ni komentarjev:
Objavite komentar