Palmanova-Santa Maria la Longa-Manzano-Dolegnano-Villanova del Judrio-Medeuzza-Palmanova (kolesarjenje)

Listopad, sobota 26.11.2022

Neobičajno topla jesen me je tolikanj razvadila, da so se mi zdele temperature okoli ničle precejšen mraz, toliko so namreč obetali v gorah, dvatisoč metrov visoko. Za zimske radosti bo še dovolj časa, zima se pravzaprav še začela ni.

O kolesarjenju okoli Palmanove sem razmišljal že lep čas, nekje od takrat, ko sem se odpravil na potep od Ogleja do Gradeža. S Palmanovo seveda mislim na čudovito staro mestece obdano z obzidjem in ne na nakupovalni center ob avtocesti. Palmanova ni daleč od Goriških brd, na laški strani jim pravijo Collio, zato sem itinerar zastavil tako, da sem nekaj malega prevozil tudi tam. Naša 'brda' sem že obiskal, peš in na bicklu, laška še ne. Današnji potep je bil zato namenjen tudi temu, da bolje spoznam te kraje in prihodnjič zastavim kaj daljšega, poganjajoč pedala tako doma, kot na tujem. 

Za izhodišče sem izbral železniško postajo, tam je prostorno parkirišče. Po kolesarski stezi sem obšel staro mestno jedro, vozil nekaj časa po eni od glavnih cest, kjer je bilo precej prometa, potem pa me je navigacija usmerila na stransko cesto proti Manzanu. Sončno in toplo vreme me je razvajalo, še najbolj sem bil vesel, da ni pihalo. Na poti do Palmanove je namreč tako vleklo, da so v vipavski dolini izločali lažje tovornjake in tiste s ponjavami, tudi avte s prikolico, če bi tod vleklo podobno, ne bi imel na kolesu kaj iskati.

Poganjanje pedal mi je bilo v užitek, kaj hitro sem ujel pravi ritem. Prometa je bilo bore malo, cesta ravna, furlanski nižini primerna, med razgledovanjem sem se počutil kot med kolesarjenjem okoli Moravskih toplic, le da sem danes v daljavi gledal zasnežene vršace Julijskih in Karnijskih Alp. Ko sem prikolesaril do prvih vinogradov sem se pomujal do ruševin na bližnjem griču, od koder sem imel krasen razgled na nižino in gore, Matajur in krnsko pogorje na eni strani, daleč spodaj Piancavallo, vmes pa Furlanski Dolomiti in Karnijske Alpe, seveda tudi naši in laški vršaci Julijskih Alp. Blagodejno je bilo opazovati zasnežene vrhe, prepoznavati posamezne gore, tudi ugibati, ali mislim na prave. V kraju Dolegnano sem se najbolj približal domačim krajem, od tod do Nebla je samo osem kilometrov, res se zna zgoditi, da naša in laška 'brda' kaj kmalu 'združim' v en lep, sorazmerno dolg in razgiban (brda pač) kolesarski potep. Tod se je moja pot počasi pričela obračati nazaj proti Palmanovi, po edinem kar strmem klancu je seveda sledil sorazmerno strm spust, letelo je, da je bilo veselje.

V Palmanovo sem se vrnil skozi druga "vrata", okoli starega mesteca je obzidje, ki je nekdaj služilo obrambnim namenom. Tod vodi tudi lepa sprehajalna pot, ki obkroži kraj, le to sva s princesko prehodila sedem let tega v prijetni družbi. Na velikem trgu v samem centru stare Palmanove sta bili odprti dve gostilni, žal zunaj na terasi nikjer ni bilo prostega sedeža in mize, da bi se odžejal in morebiti kaj prigriznil. Veliko nas je bilo, ki smo 'lovili' zadnje sončne in tople dni, preveč, da bi vsi našli prostor v tej ali oni gostilni. Pred stolnico sem priklenil kolo, potem pa v njej prižgal svečko za vse moje in kar nekaj časa posedel med premišljevanjem o tem in onem, tudi spominjanjem in načrtovanjem. Vse pogosteje se zalotim, da je spominov toliko, da počasi kakšnega od njih pozabim, pozabljam, hkrati pa tudi toliko želja, da če zdrav kot dren potegnem do osemdesetega ali celo devetdesetega rojstnega dne, niti približno ne bom zmogel uresničiti vseh. Potolažil sem se z mislijo prijateljice, ki je pred leti dejala: "Zadovoljna sem s tem kar imam in zmorem in si ne belim glave s tistim kar nimam in ne zmorem več."

Domov sem se vrnil ob takem času, da sem si privoščil še nekaj popoldanskega počitka, preden sem se pozno zvečer spravil pod odejo...

Krniška glavica-Jof di Sompdogna

Listopad, sobota 12.11.2022

Krniška glavica mi je precej ljuba. Mislim, da sva se danes srečala petič, lahko tudi šestič, od tega dvakrat pozimi, na smučeh, upam, da prihodnjič enako.

Teden je bil nekako čuden, po malem zatežen, luna, zvezde ali nekaj tretjega, kdo bi vedel. Običajno že v četrtek, najkasneje, vem kaj in kje, seveda tudi kako, potem pa vremenske napovedi do petka zvečer postavijo piko na i odločitvi, ki ni nujno enaka tisti, ki je bila na predvečer. Tokrat v petek zvečer nisem vedel ne kam, ne kako, naj grem peš ali z biciklom, naj bodo gore ali morje. Zoprno, ne prvič tako in še zdaleč ne zadnjič. Ko sem že mislil, da bom v soboto razmišljal, kam naj se dam v nedeljo, se mi je končno utrnilo. V soboto, nekaj minut po osmi, sem spet stal pred pultom delikatese v trbiškem Eurosparu in naročil nekaj rezin mortadele s pistacijo in košček staranega kozjega sira, potem pa v košarico vrgel še bageto, banano in marmeladni rogljiček. Pol ure kasneje, raje manj, sem parkiral v zatrepu Zajzere in nekaj malega zatem vzel pot pod noge. Jutro je bilo hladno, sonca precej manj kot koprenaste oblačnosti, a to ni motilo prešernega razpoloženja, ki me je prevzemalo.

Tokrat sem se odločil za vzpon po poti, po kateri smo sestopili z Majo in princesko davno tega. Po 616 do stika s 611, po njej do bivaka Stuparich in od tam na vrh. Pot skozi gozd je bila hitro pri kraju, na prodih sem se držal desne in kmalu zmogel do odcepa poti Alfonso della Mea. Krasna pot, ki sva jo prehodila s princesko dve leti tega. Nadaljeval sem proti zatrepu doline, na primernem mestu prečil deroč potok, nekaj višje ugotovil, da mi tega ne bi bilo potrebno storiti, zato sem šel malo nazaj in še enkrat čez vodo, potem pa kmalu prišel do mostička, kjer se je pot ustrmila in zavila v gozd. Do križišča 616-611 sem se lepo ogrel, potem pa kanček zmanjšal tempo in lagodno nadaljeval proti bivaku.

Višje me je pot vodila po krasni polici, mestoma polički, nekaj izpostavljenih mest je zavarovanih, kratek del poti pa je podrt, tam je previden korak še kako na mestu. Dolina je bila vse nižje, bivak vse bližje, kmalu sem prišel do stika s potjo della Mea in nedolgo zatem do bivaka. Par minut za razglede in spomine, tako na minule vzpone na Krniško glavico kot na čudovito turo po Amalii na Montaž, potem pa naprej gor ven.

Kar hladno je bilo, nad bivakom je pričelo še pihati, raje sem stopil hitreje, kot da bi se topleje odel. Do vrha široke grape, po kateri smo se davno tega na Krniško povzpeli na turnih smučeh, ni bilo daleč, za njo je pot spet postala strmejša. Nekaj sončnih prebliskov med vzponom ni bilo dolgega veka, ni in ni se hotelo povsem zjasniti. Cikcakal sem med rušjem, pot je pač tako vodila, in ko sem prisopihal do ruševin sem vedel, da sem skoraj na vrhu. Še malo in pozdravil sem tistih nekaj, ki so že bili zgoraj. En par je takoj sestopil, z drugim pa sem na kratko poklepetal. O poti, po kateri sem prišel gor, o vremenu in okoliških gorah, tudi nekaj malega o ljubih mi Karnijskih Alpah. Še nekaj posnetkov, potem pa sem sestopil nekaj nižje, saj je bilo na vrhu prehladno, tudi pihalo je, da bi tam sedel k počitku in si privoščil malico. Dušo sem si privezal kakih sto metrov nižje, v zavetju med rušjem, kjer je bilo tako prijetno ždeti, da ni dosti ni manjkalo in bi še malce zadremal.

Namesto na vrhu sem tukaj obujal spomine na minule čase, se spomnil turne smuke z Igorjem in klapo iz Bca in Ljubljane, čudovite ture z Majo in princesko, tudi zadnje po della Mea s princesko, dve leti tega. Nikogar ni več med nami, ne Maje, ne Igorja, ne princeske. In ko mene ne bo več tu, bom tudi tam...

S polnim želodčkom in spočitimi nogami sem nadaljeval s sestopom in hitro zmogel do jezerca, okoli katerega je bilo kar nekaj blata, podobno kot nazadnje s princesko. Še krajši vzpon, malce po ravnem in že sem zagledal kočo. Čeravno zaprta, je bilo na terasi kar precej ljudi, večinoma kolesark in kolesarjev z MTB kolesi. Do koče sedaj pripelje bela cesta, morda se celo sam nekoč gor pripeljem na biciklu, kdo ve, kaj vse še čas prinese. Od koče do avta mi je bila pot odveč, ne prvič tako, strm gozd in nekaj blata, a sem jo zmogel, drugače ni šlo.

Avto sem imel poleg klopce, zna biti, da še vedno iste, na katero sva z Majo davno tega sedla po turi in objeta uživala v noči s polno luno. Pomislil sem na pesem Slavka Ivančiča "Ko mene več ne bo":

...

Ko mene več ne bo, bo vse tako kot zdaj

in zemlja in nebo, bo pekel in bo raj, ko mene več ne bo.

...

Ko mene več ne bo, bo vse še vedno isto,

te hiše in dvorišča, ti parki in igrišča,

ko mene več ne bo, ko mene več ne bo.

Tako pač je, nekoč tudi mene več ne bo, svet pa bo še vedno isti. Bogatejši za še en čudovit spomin sem podobno prešerne volje kot zjutraj odrajžal domov.

-> fotografije Krniška glavica

-> posnetek prehojene poti