sreda, 27. junij 2018

Monti Clapsavon in Bivera

Rožnik, sobota 23.6.2018

Kmalu bo minilo pet let, kar sva se z Majo odpravila na to turo. Jasno jutro je je obetalo, tako kot napovedi, obilo sonca in prijetne temperature. In res je bilo tako do nekaj sto metrov pod vrhom, potem pa se je, vrag si ga vedi od kod, privlekla megla in ovila vršna pobočja. Že križ vrh Clapsavona sva komaj našla, da bi v tisti megli nadaljevala proti Biveri, nisva niti pomislila. Zna biti, da je tako gosto meglo imel Čopov Joža takrat, ko med plezo ni našel trdnega oprimka, in se je moral opreti nanjo. 






Izhodišče je bilo tokrat v Benečiji, na sedlu Razzo, kjer je tudi planšarija z enakim imenom. Ko smo se pripeljali na prazno parkirišče, je bila še  zaprta. Zna biti, da je naš prihod zbudil moža, ki je kmalu zatem odprl duri in nas pozdravil. V jasnem in svežem jutru smo stopili na pot. Na planini Mediana, nižje pod cesto, so se krave že pasle, ob cesti pa jih do Chiansaveita ni bilo, kar mi je bilo kar prav, saj se s princesko nerad drenjam med živino. Pogledi na naši gori so nam dali vedeti, da bomo morali tudi po snegu, pogledi v nebo pa, da se nam obeta lep dan. Da bi le vreme zdržalo, sem si mislil, ko sem se spomnil na tisti dan, skoraj pet let nazaj. Do Chiansaveita smo šli po cesti, drugače ni šlo, tam pa smo stopili na pešpot.










Kravje stečine in obledele markacije so poskrbele, da smo šli spodaj malo po svoje, višje je bila pot izrazitejša in kar hitro smo prišli do prelomnice, kjer smo pogledali v dolino na drugi strani. Visoke trave na pobočjih pod nami so valovale kot morska gladina, velike zaplate cvetočega rododendrona pa so bile kot otočki v morju. Tudi drugega cvetja je bilo precej, okolici bi skoraj lahko rekel planinski arboretum v malem.





Nad redkim gozdom in travnatim terenom nas je čakalo melišče z nekaj snežnimi jeziki, na koncu katerega smo že uzrli  križ vrh Clapsavona, nedaleč nad nami. Sonce je prijetno grelo, ko smo posedli okoli njega in si privezali dušo. Potem pa je sledilo razgledovanje, ki je bilo tokrat nadvse imenitno, saj je pametni telefon prepoznal in poimenoval vse vrhe, ki jih je bolj ali manj blizu uzrlo oko. Še najbolj so poglede privlačili Dolomiti - Civetta levo, Tre Cime desno, vmes pa Pelmo in Antelao in kup drugih ostric. Tudi zasneženi avstrijski tritisočaki, okoliški karnijski vrhovi in zahodne Julijske Alpe so bili kot na razstavi, tako kot bližnja Bivera, kamor smo nadaljevali po počitku.













Spust do škrbine pod Bivero je bil mestoma zavarovan z vrvmi, tam, kjer je bilo najbolj izpostavljeno, a se je pot dalo prehoditi tudi s palicami v rokah, le na korak si moral bolj popaziti. S škrbine  do vrha je bila pot zaradi grušča nepregledna, zato smo si vsak po svoje izbrali po občutku najlažjo pot in kmalu že drugič sedli k počitku, med katerim je princeska tudi malce zaspala. Nekaj temnejših oblakov, ki so blizu nas jadrali po nebu, nas ni plašilo, saj je skozi njih vsake toliko posijalo sonce. Ker je bil pogled z Bivere navzdol preglednejši, smo do škrbine sestopili po izrazitejši in udobnejši stezi, od tam navzdol pa smo imeli na izbiro dričanje po snegu ali mletje grušča po melišču.















Odločili smo se za slednje, kar je princeska opravila v mojem naročju. Po eni strani je grušč, ki je mojim podplatom med sestopom prijeten, njenim tačkam v nadlego, po drugi pa je bila princeska utrujena in ji je prijalo nekaj počitka, saj pot do izhodišča ni bila kratka. Z grušča smo prišli na mehke trate in po njih v gozd, kjer smo se kmalu pozdravili s kravami na paši. Kot običajno sva se jim s princesko ognila z ovinkom čez drn in strn, česar pa nisva mogla storiti na Chiansaveitu nedaleč naprej. Tam sva se naredila nevidna in tiho smuknila med njimi, kasneje šla še enkrat po grmičevju naokoli, potem pa sva bila s kravami pri koncu. Ko smo prišli nad planino Mediana smo vedeli, da je tudi naša pot skoraj pri koncu in res smo kmalu zatem končali s prijetnim potepom. 








Ker smo se zjutraj navzgor pripeljali po dolini Pesarina, smo se navzdol odpeljali proti Saurisu. Po skodelici kave v spodnjem Saurisu sva si ogledala še jezero in jez, tudi tunel, skozi katerega vodi cesta na prelaz Passo Pura, potem pa nas je čakala samo še pot domov.

=> fotografije Monti Clapsavon in Bivera

ponedeljek, 18. junij 2018

Monte Navagiust

Rožnik, sobota 16.6.2018

Tako zelo sem si želel daljnih krajev in visokih gora, da sem skorajda zapadel v abstinenčno krizo, ker je obdobje nestanovitnega vremena s popoldanskimi plohami in nevihtami trajalo tako dolgo. Pogrešal sem karnijska prostranstva in njihove samo tam tako zelene trave in modro nebo nad njimi, pogrešal sem tekanje svizcev po gorskih travnikih in njihovo brlizganje, pogrešal mir in spokojnost, ki me tam vedno znova prevzameta. 

Med potjo skozi Comeglians in Rigolato v Forni Avoltri sem se počutil, kot da se vračam domov. Malce naprej od Pierabecha, kjer sva vzela pot pod noge, sem bil pomirjen, kot že dolgo ne. Čudovit občutek, ko si v ravnovesju s samim seboj in je, kot da ne obstoja nič drugega kot trenutek, v katerem si, in pot pred teboj.

Vzpon sva začela s sestopom. Spustila sva se do potoka, šla po brvi prek njega in na drugi strani stopila na pot, ki je bila pravzaprav gozdna cesta. Z očesom sem ošvrknil pot na levi, za katero sem vedel, da naju bo pripeljala nazaj, nato pa preklopil na princeskin tempo in ji sledil navkreber. Kjer se je le dalo, sva jo ubrala po bližnjicah, ki so sekale dolge in položne cestne ovinke in kar hitro zmogla do razpotja, kjer sva zavila proti planini Casera Bordaglia di sotto.







Ko sva zaslišala blejanje ovc, sem vedel, da sva blizu in res sva se kmalu pozdravila s pastirjem, ki je peljal nekaj deset ovc na pašo. Pastirja sem povprašal, ali so na planini tudi krave in morebiti kakšna koza in dobil odgovor, da so krave na drugi strani, na spodnji planini Sissanis, za koze pa je v smehu dejal, da je bolje, da jih ni, ker delajo škodo, poleg tega pa bi se zelo verjetno porazgubile po gorah v okolici in zašle tudi na bližnjo avstrijsko stran. Zaželela sva si lep dan in odšla vsak svojo pot, on z ovcami navzdol in jaz s princesko navzgor. Na planini sem si ogledal lično kapelico, potem pa sva nadaljevala s potjo.









Vreme je bilo kot naročeno za hojo, saj je bilo sveže, brez sopare, zato je bil korak lahak in se je dalo globoko zajeti sapo. Ko sva pristopila do zgornje planine, do Casere Bordaglia di sopra, in se tam ustavila na razgledni točki, se mi je od vsega lepega orosilo oko.

Razgledi so segli proti mogočnemu ostenju monte Volaie (Wolayer Kopf) in Cime Ombladet na eni strani in na Chiadin na drugi, tudi na gore nad Sappado za njim. Cimo Ombladet in Chiadin sva obiskala lani, nad Sappado pa naju nekaj potepov še čaka.

Bilo je, kot da sem se vrnil v svojo karnijsko pravljico, katero sem tako pogrešal.





Zelena, ki te ljubim zeleno, in modro nebo tako modre barve, da sem si začel požvižgavati pesem Volare (Nel blu di pinto di blu):

Volare, oh oh ... 
Cantare, ohohoho ...
Nel blu dipinto di blu
Felice di stare lassù


Res sem bil felice di stare lassu. 

Potem sva stopila bližje pastirski koči na planini, kjer je bil mlajši par, ki je s pomočjo navigacije na telefonu ugibal, kam ju bo vodila pot. Ker je bil ekran premajhen, da bi videla dovolj, in ker jaz nisem znal dovolj italijansko, da bi jima jasno razložil kam naj gresta in kam sem namenjen jaz, sem vzel iz nahrbtnika zemljevid in ko sem ga razgrnil, smo mimogrede razjasnili vse nejasnosti.



Ona dva navzgor, midva pa navzdol do bližnjega jezera Lago di Bordaglia. Tod je bilo še bolj pravljično, kot je bilo zgoraj na planini. Prav vesel sem bil, da sva bila sama in nama je bilo dano užiti nekaj dolgih trenutkov spokojnega miru.





Od jezera sva se vrnila na planino in tam nadaljevala proti sedlu Sissanis. Do tam se je pravljica napisala do konca, saj sva ob poti srečala kar nekaj svizcev, ki so glasno brlizgali, ko so naju uzrli. Največji, kar sva jih uspela videti, ni bil dosti manjši od princeske. 

Nekaj malega pod sedlom sva prišla še do enega čudovitega jezerca, Lago Pera imenovanega, in ker sva bila tod deležna imenitnih razgledov, ki jih pri spodnjem jezeru ni bilo, sva si privoščila še en krajši počitek.









Na sedlu Sissanis, do kamor nisva imela daleč, sva lepo videla pot, po kateri bova sestopila in tudi pot, po kateri se bova povzpela na Navagiust. Presenetili so me rdeči krogi (bolli rossi) na posameznih skalah, saj so zadnje informacije s spleta navajale, da na vrh vodi neoznačena steza. Te oznake mi niso bile odveč, ne spodaj, še manj zgoraj, saj je bil vršni del izredno strm in podrta pot precej izpostavljena, tako da sva si zadnjih nekaj deset metrov oba pomagala z vsemi štirimi. Ko sva stopila na vrh, sem bil presenečen, kako malo prostora je na vrhu. Pazljivo sem moral izbrati kotiček, kamor sva sedla k počitku, saj je bil svet na vse strani prepaden in bi se z malo nerodnosti kaj zlahka kak kos opreme odkotalil v prepad.  













Vrh in razglede z njega lepo opišejo vrstice na spletni strani SentieriNatura:

"Cima del monte Navagiust è molto stretta ma anche incredibilmente panoramica."





Ko sva si med počitkom privezovala dušo, sem razmišljal o marsičem, med drugim tudi o tem, da že dolgo nisem nekega vrha, nekega vzpona, doživljal tako čustveno, kot sem današnjega. Precej globlje se mi je v dušo zapisoval današnji dan, kot so se mi dnevi na minulih turah, čeravno vedno dajem, psihofizično gledano, duševni plati ture večji poudarek kot fizični. Razbolele mišice in utrujene noge gredo v pozabo, tisto kar doživim in se mi v dušo zapiše, pa ostane do konca mojih dni.

Začetek sestopa je bil sila previden vse do strmih trav nekaj deset metrov nižje, potem pa je izpostavljenost popustila in do sedla Sissanis sva zmogla kot bi trenil. Od tam sva sestopala ob rečici Sissanis, kmalu prišla do ruševin zgornje planine, do Casere Sissanis di sopra, in nekaj nižje srečala prve (in zadnje) pohodnike na tej strani. Dve deklici sta hoteli vedeti, koliko je še do sedla in ko sem ju potolažil, da več kot dvajset minut ne bosta rabili, sta si vidno oddahnili, tako kot njuni starši, ki so prišli tik za njima.







Ko sva nekaj nižje zagledala krave na paši, sem vedel, da do spodnje planine Casere Sissanis di sotto ni daleč in res sva kmalu prišla do tja. Krasna hišica je vabila k počitku, ker pa je med sestopom postalo kar vroče, se na planini nisva dolgo mudila. Raje sva nadaljevala s sestopom, saj je pot nižje zavila v gozd, kjer nama je bilo koj prijetnejše in je korak spet lažje stekel. 







Do doline je bila pot mestoma sila strma, ponekod tudi betonska, tako da sva do križišča pri potoku, kjer sva zjutraj pričela s turo, prišla precej trudna.




Ker sva turo začela s sestopom, sva jo hočeš nočeš morala zaključiti z vzponom. 




Potovanje domov je bilo drugačno, kot je običajno. Nekaj daljše in mnogo prijetnejše.

=> fotografije Monte Navagiust