Skoraj v temi sva odpotovala zdoma, saj aprilskemu vremenu, čeravno smo v juniju, ni videti ne konca, ne kraja. Dopoldan lepo, popoldan slabo in ker nama plohe, kaj šele nevihte, niso po godu, potepe načrtujeva tako, da sva kmalu po poldnevu pri kraju s potjo.
Začela sva po cesti, ki je kmalu postala kolovoz, in ko sva ga zmogla, v gozdu nadaljevala po prijetno zložni stezi. Bilo je toplo in soparno, zato je bil korak počasen, nekako zlovoljno sva jo drobila v breg. Pri porušenem zavetišču sva se pozdravila z lovcem in njegovim psom, ki je bil nad princesko bolj navdušen kot ona nad njim, potem pa nekaj višje skozi skalni preduh prišla na drugo stran hriba, kjer je bilo s soparo konec. Korak je postal lažji, tudi hitrejši in kmalu sva uzrla ostenje Cuel Maurona nad nama.
Ko sva prišla iz gozda, je pot vodila med gostim rastlinjem, ki je bilo mokro, in ni trajalo dolgo, da sva bila mokra tudi midva. Ker nama to ni bilo po volji, sva stopila hitreje in kmalu zmogla do razpotja, od tam do vrh Palavierteja pa ni bilo več daleč in kmalu sva sedla poleg križa. Sonce je prijetno grelo, zato sem dal nogavice in čevlje sušiti na najbolj osončen kotiček na vrhu, hlače, ki so bile mokre do kolen, pa sem samo ožel in jih pustil sušiti na meni. Ni kaj, tudi membrana in impregnacijsko razpršilo popustita, ko je moča premočna. Tudi princeska je bila mokra vrh glave, zato sem jo zavil v flis in jo pogrel v naročju, da se je malce osušila. Potem se je zleknila poleg mene in pustila soncu, da jo posuši do konca. Razgledi tokrat niso bilo tako daljnosežni kot so bili na minulih potepih, saj so bile višje gore v oblakih, in tudi okoli naju so se že preganjale meglice, ki so obetale poslabšanje. Če sem moker prišel na vrh, sem si mislil, bom pa še v dolino in si vzel pol ure za počitek in sušenje.
Z današnjo turo sva se čakala dolgo vrsto let. Ko sem davno tega prebiral opis ture, se mi je v spomin še najbolj zapisalo opozorilo, da je cesta iz Illegia do izhodišča zelo slaba in pogosto neprevozna. Čeravno sem bil že takrat vajen sila ozkih in strmih cest v Karnijskih Alpah, mi ni bilo kaj dosti do tega, da bi poizkušal tam, kamor pogosto še s terenskim vozilom niso (z)mogli. Kasneje sem izvedel, da so cesto asfaltirali in tura je spet postala zanimiva. Ko sta mi lani še Ana in Vik poslala sporočilo o turi, ki jima je bila zelo povšeči, sem vedel, da je čas, da vzamem pot pod noge. Dobro leto dni je bil dolg ta čas, da sem se dejansko odpravil na pot in če bi se še malce obiral, bi zaradi vročine znal potep čakati na jesen.
V nadaljevanju poti sva srečala mladeniča s psom in se nižje pri razpotju usmerila proti Cuel Mauronu. Med rušjem sva prišla do skrotastega sveta, kjer sem nekajkrat pomagal princeski, ko ni mogla skočiti dovolj visoko. Prestavil sem jo višje, da je lahko sama nadaljevala in kmalu sva prišla do zavarovane poličke, kjer pa ni potrebovala pomoči, saj jo je zmogla tako hitro, da sem jo komaj dohajal. Med potjo na vrh se je vreme poslabšalo, Palavierte se je ovil v meglo in tudi okoli Cuel Maurona ni bilo dosti bolje, zato se na vrhu nisva dolgo mudila. Hitro sva se odpravila navzdol, strm žleb, kjer sem gor grede princeski moral pomagati, sva obšla skozi rušje in že sva bila pri razpotju. Tu sva se odžejala, potem pa nadaljevala pot, saj se je vreme vse bolj kujalo.
Nekaj nižje sva srečala večjo skupino planink in planincev s planinskimi vodniki, tudi pes je bil z njimi, in kar verjeti niso mogli, da je princeska res zmogla na Cuel Mauron. Razložil sem jim, kot sem pač vedel in znal, da sem ji samo malo pomagal in da mislim, da tudi njihov kosmatinec ne bi smel imeti težav, potem pa še navrgel, da so kar pozni, češ, ura je pol dvanajstih, vreme pa se že kuja. V smehu so mi odgovorili, da bo že, naj me ne skrbi. Še pozdrav v slovo in hitrih nog v gozd, kjer je princeska spet ubrala tak tempo, da sem ji komaj sledil. Ko sva zmogla do kolovoza, sem se ustavil in nama privoščil krajši počitek, potem pa sva opravila še s tisto nekaj malega poti, kar jo je ostalo do avta.
Ko sva odpotovala domov, so bile gore že pokrite s temnimi oblaki. Med potjo sva imela kar nekaj nalivov, doma pa naju je, kaj bi drugega, pričakala poletna vročina.
=> fotografije Monti Palavierte in Cuel Mauron
Ni komentarjev:
Objavite komentar