Kmalu bo minilo pet let, kar sva se z Majo odpravila na to turo. Jasno jutro je je obetalo, tako kot napovedi, obilo sonca in prijetne temperature. In res je bilo tako do nekaj sto metrov pod vrhom, potem pa se je, vrag si ga vedi od kod, privlekla megla in ovila vršna pobočja. Že križ vrh Clapsavona sva komaj našla, da bi v tisti megli nadaljevala proti Biveri, nisva niti pomislila. Zna biti, da je tako gosto meglo imel Čopov Joža takrat, ko med plezo ni našel trdnega oprimka, in se je moral opreti nanjo.
Izhodišče je bilo tokrat v Benečiji, na sedlu Razzo, kjer je tudi planšarija z enakim imenom. Ko smo se pripeljali na prazno parkirišče, je bila še zaprta. Zna biti, da je naš prihod zbudil moža, ki je kmalu zatem odprl duri in nas pozdravil. V jasnem in svežem jutru smo stopili na pot. Na planini Mediana, nižje pod cesto, so se krave že pasle, ob cesti pa jih do Chiansaveita ni bilo, kar mi je bilo kar prav, saj se s princesko nerad drenjam med živino. Pogledi na naši gori so nam dali vedeti, da bomo morali tudi po snegu, pogledi v nebo pa, da se nam obeta lep dan. Da bi le vreme zdržalo, sem si mislil, ko sem se spomnil na tisti dan, skoraj pet let nazaj. Do Chiansaveita smo šli po cesti, drugače ni šlo, tam pa smo stopili na pešpot.
Kravje stečine in obledele markacije so poskrbele, da smo šli spodaj malo po svoje, višje je bila pot izrazitejša in kar hitro smo prišli do prelomnice, kjer smo pogledali v dolino na drugi strani. Visoke trave na pobočjih pod nami so valovale kot morska gladina, velike zaplate cvetočega rododendrona pa so bile kot otočki v morju. Tudi drugega cvetja je bilo precej, okolici bi skoraj lahko rekel planinski arboretum v malem.
Nad redkim gozdom in travnatim terenom nas je čakalo melišče z nekaj snežnimi jeziki, na koncu katerega smo že uzrli križ vrh Clapsavona, nedaleč nad nami. Sonce je prijetno grelo, ko smo posedli okoli njega in si privezali dušo. Potem pa je sledilo razgledovanje, ki je bilo tokrat nadvse imenitno, saj je pametni telefon prepoznal in poimenoval vse vrhe, ki jih je bolj ali manj blizu uzrlo oko. Še najbolj so poglede privlačili Dolomiti - Civetta levo, Tre Cime desno, vmes pa Pelmo in Antelao in kup drugih ostric. Tudi zasneženi avstrijski tritisočaki, okoliški karnijski vrhovi in zahodne Julijske Alpe so bili kot na razstavi, tako kot bližnja Bivera, kamor smo nadaljevali po počitku.
Spust do škrbine pod Bivero je bil mestoma zavarovan z vrvmi, tam, kjer je bilo najbolj izpostavljeno, a se je pot dalo prehoditi tudi s palicami v rokah, le na korak si moral bolj popaziti. S škrbine do vrha je bila pot zaradi grušča nepregledna, zato smo si vsak po svoje izbrali po občutku najlažjo pot in kmalu že drugič sedli k počitku, med katerim je princeska tudi malce zaspala. Nekaj temnejših oblakov, ki so blizu nas jadrali po nebu, nas ni plašilo, saj je skozi njih vsake toliko posijalo sonce. Ker je bil pogled z Bivere navzdol preglednejši, smo do škrbine sestopili po izrazitejši in udobnejši stezi, od tam navzdol pa smo imeli na izbiro dričanje po snegu ali mletje grušča po melišču.
Odločili smo se za slednje, kar je princeska opravila v mojem naročju. Po eni strani je grušč, ki je mojim podplatom med sestopom prijeten, njenim tačkam v nadlego, po drugi pa je bila princeska utrujena in ji je prijalo nekaj počitka, saj pot do izhodišča ni bila kratka. Z grušča smo prišli na mehke trate in po njih v gozd, kjer smo se kmalu pozdravili s kravami na paši. Kot običajno sva se jim s princesko ognila z ovinkom čez drn in strn, česar pa nisva mogla storiti na Chiansaveitu nedaleč naprej. Tam sva se naredila nevidna in tiho smuknila med njimi, kasneje šla še enkrat po grmičevju naokoli, potem pa sva bila s kravami pri koncu. Ko smo prišli nad planino Mediana smo vedeli, da je tudi naša pot skoraj pri koncu in res smo kmalu zatem končali s prijetnim potepom.
Ker smo se zjutraj navzgor pripeljali po dolini Pesarina, smo se navzdol odpeljali proti Saurisu. Po skodelici kave v spodnjem Saurisu sva si ogledala še jezero in jez, tudi tunel, skozi katerega vodi cesta na prelaz Passo Pura, potem pa nas je čakala samo še pot domov.
=> fotografije Monti Clapsavon in Bivera
Ni komentarjev:
Objavite komentar