torek, 05. junij 2018

Creta dai Rusei

Rožnik, sobota 2.6.2018

 Zadnjih nekaj kilometrov vožnje pred pričetkom čudovitega potepa sva se peljala po sila ozki cesti, s katere so se nad zatrepom doline razkrivale v prebujajočem se dnevu ožarjene ostrice. 



Sprva nekaj ovinkov po strmi betonski cesti za ogrevanje, potem pa prek škarpe v gozd in tam po nič manj strmi pešpoti do odprtega sveta. Med rušjem sva kmalu zmogla do razpotja, kjer naju je obledeli napis na skali usmeril proti Forcelli della Vacca. Lepo sledljiva steza od razpotja dalje ni bila markirana, le redka rdeča znamenja na skalah in sem ter tja kak možic so kazali kod vodi pot.









Do škrbine, kjer je pot zavila na drugo stran gore, sva morala prek nekaj snežnih jezikov in po melišču, kjer sva se vzpenjala ob robu, da se nama je manj mlelo pod stopali. Tam se nama je odprl pogleddolino Avpa (Val Aupa), na gore onstran doline in seveda na bližnji Chiavals in vršni del Crete dai Rusei. Že pod škrbino je bilo hladno, saj sva bila v senci, tod pa je še pihljalo, zato sva hitro stopila proti s soncem obsijanem vrhu. 











Tam sva si pripravila počivališče, da sva sedela in ležala na mehkem in si pošteno privezala dušo. Podobno kot minuli konec tedna so tudi tokrat pogledi uhajali proti vršnemu delu Zuc dal Bora in po pobočjih pod njim, kjer upam, da me bo pot vodila še letos. 







Med posedanjem na vrhu in prijetnim početjem ničesar sem razmišljal o tem, kako sproščeno in prijetno se vedno znova počutim v gorah. Odmaknjen od vsakdanje gneče, hitenja in prilagajanj, ki jih terja življenje, da je človeško sožitje lažje. Kdo ve, kako bi bilo, če bi živel nekje v samoti, skorajda kot puščavnik? Bi bili obiski mesta podobno prijetni in zanimivi, kot so sedaj obiski gora? 







Med počitkom je nekaj majhnih belih oblakov, ki so bili daleč, ko sva pristopila na vrh, zraslo in se pripeljalo nad naju, zato sva se v izogib vremenskim nevšečnostim odločila, da se odpraviva v dolino. Pri ruševinah sva stopila v drugo smer, da sem si ogledal kod vodi pot, na katero se kanim odpraviti v doglednem času, si ogledala rov, ki je lahko imenitno zavetje, če te ujame huda ura na gori, potem pa nadaljevala naprej navzdol. Snežne jezike sva s pridom izkoristila za dričanje, zato sva hitro zmogla do gozda, kar nama je bilo kar po volji, saj je sonce že pošteno grelo. Že blizu izhodišča sva zavila do slapov, kjer sva se prijetno osvežila in odžejala in kmalu zatem končala s prijetnim potepom. 















Popoldanske padavine so naju ujele doma, ko sva že ždela na kavču. 

=> fotografije Creta dai Rusei

1 komentar: