Monte Plananizza

Veliki traven, sobota  26.5.2018

Vedro razpoložena sva jo ubrala za hišo, kamor je vodila pot, prekoračila kolesarsko stezo in kmalu za tem že drobila po položni stezi nad vasjo. Kadar sem se vozil mimo Kluž, sem pogosto zrl na strme peči nad vasjo in se spraševal, kod vodi pot, sedaj pa kar verjeti nisem mogel, kako lepa je steza. Kmalu sva zavila v gozd, kjer naju je mokra trava kot bi mignil zmočila do kolen. Pravzaprav me je, princeska je bila mokra vrh glave. 

Pri kapelici, kjer je bila na razglednem robu klopca, sva se razgledala in odžejala, potem pa mimo lične hišice nadaljevala proti sedelcu Patok, ki leži med vrhovoma Jof di Chiusaforte in Plananizza. Nad Patokom naju je smerokaz usmeril v levo, kjer sva po čudovito razgledni poti skoraj obkrožila najin hrib, preden sva prišla do odcepa za Plananizzo. Nadaljnjo pot proti Agar da lis Tais sva pustila za sestop in stopila v strmejši bukov gozd.

Sem ter tja in tudi malce navzdol sva morala, preden sva iz gozda prišla med rušje, kjer sva kmalu zagledala antene na vrhu, do kamor ni bilo več daleč. Ko sva sedla na mehke trave, sem zrl proti Zuc dal Boru in okoliškim goram in premišljeval o prihodnjih poteh, ki si jih tam obetam. Potem sem se presedel in zrl proti kaninskim goram in proti Reziji, ki se je krasno videla, s hribi in gorami, ki jo obkrožajo. Tudi tam me čakajo zanimiva pota. Vse bo, le nas ne bo, mar ne ?!  

Človek bi kar sedel zgoraj, premišljeval in se razgledoval, a kaj, ko prej ali slej pride čas za pot v dolino. Ker se nama ni mudilo, sva počakala na slej in se nato odpravila navzdol. Do stika s potjo CAI po taisti poti, tam pa sva nadaljevala v desno do planine  Stavoli di sopra. Na planini se je označena pot izgubila, zato sem nadaljeval po neoznačeni naprej, navzgor do nekakšne drevesnice, kjer je bila na drevesu tabla s puščico, ki je kazala pot v dolino. Smer ni bila prava in pot ni bila markirana, a sva s princesko vseeno stopila po njej, saj je slabše vidna stezica kmalu postala lepa in kar široka pot. Ko se je le ta pričela spuščati, sem vzel v roke zemljevid in telefon z vklopljeno navigacijo, da sem se že prepričan, še tako prepričal, da bo treba nazaj. Na planini sem potem hitro našel pot, za katero sem vedel, da je prava, čeravno sem na prve markacije naletel šele slabih dvesto metrov nižje. 

Tam, kjer je pot prečila potok, sva ga preskočila kar nekajkrat, včasih vsak po svoje in včasih jaz s princesko v naročju, potem pa naju je udobna pot povedla v dolino. Želel sem si ogledati potok Belepeit in njegove slapove, zato sem spodaj skrenil na neoznačeno pot, ki me je povedla do vode, konec poti v vas pa sem spodaj zaradi zaraščenega sveta zgrešil. 

Ker ni bilo ograje, sva šla kar po vrtu okoli hiše in spredaj na veliki terasi presenetila gospo, ki je tam nekaj počela. Začudeno naju pogleda, jaz pa "Bon di!" in jadrno po nekaj stopnicah na cesto, kjer sva se izgubila med hišami. Kazen, če smem tako reči, je sledila za prvim ovinkom. Nisva bila v Klužah, temveč v sosednji Villanovi, tako da naju je čakal še slab kilometer asfalta do avta.

Poleg avta je bil vodnjak, zato sva se tam umila, osvežila in odžejala, potem pa nadvse zadovoljna odpotovala domov. Princeska je pot kot običajno prespala, jaz pa sem že razmišljal o prihodnjih poteh.

=> fotografije Monte Plananizza