četrtek, 29. september 2016

Možic

Kimavec , sreda 28.9.2016

Ob koncih tedna je čas za daleč in visoko, naj bo torej med tednom čas za bližje in nižje, sem si dejal danes po službi. Zato sva namesto na Rožnik nad Tivolijem smuknila na Možica nad Soriško planino. Začela sva pozno popoldan in zaključila zgodaj zvečer, srečala nisva nikogar in naju nihče in bilo je imenitno.




torek, 27. september 2016

Hollbrucker Spitze - Cima di Pontegrotta in Hollbrucker Kreuz

Kimavec , sobota 24.9.2016

Daleč ni nikoli predaleč, vsaj kar se mojih, to je najinih potepov tiče. Konec dneva je števec v avtu spet pokazal prek petsto prevoženih kilometrov . . . 

Jutro je bilo oblačno in megleno, ko sva stopila na Innerkofler Höhenweg tik nad cerkvijo v Hollbrucku. 



Strma pot naju je vodila navkreber in zaradi vlažnega vremena sva bila kmalu vsa mokra, skoraj kot da bi naju ujela ploha. Megla je bila trdovratna in nič ni kazalo, da se bo kmalu razjasnilo. 



Ko sva prišla nad gozdno mejo med osamele macesne se je vsake toliko pokazal košček modrega neba, kaj več kot to žal ne, zato sem hitro spremenil najine načrte in namesto proti vrhu sva nadaljevala proti Hochgräntnu, kjer sem se namenil pri vojaškem pokopališču počakati na sonce.









Med potjo se je megla počasi razkrojila in kmalu zatem, ko sva zmogla do pokopališča je sonce že posijalo v vsem svojem sijaju. Pri jezercu, ki je tik poleg, sva malce počila, pustila soncu da naju ogreje in posuši, potem pa nadaljevala po grebenu vrhu naproti.







Vojaško pokopališče iz prve vojne stoji na takem mestu, kjer bi tudi jaz z veseljem nekoč imel zadnje počivališče. Razgledi daleč naokoli so božanski, med drugim tudi na Dolomite z znamenitimi Tre Cime / Drei Zinnen.  







Na grebenu, na poti proti vrhu, sva srečala nekaj njih, ene peš in druge na kolesih. Bili so prvi in zadnji, s katerimi sva se pozdravila in z nekaj njih malce pokramljala, ves preostali čas dneva sva bila sama kot od boga pozabljena. Princeska je vidno uživala, saj je bil teren kot pisan na njene tačke, jaz pa nič manj, malce zaradi nje in več zaradi prečudovite okolice. 









Do predvrha, če mu smem tako reči, do Hollbrucker Spitze (Cima di Pontegrotta) nisva imela daleč, od tam do glavnega vrha, do Hollbrucker Kreuza pa tudi ne. Na koncu, tik pod vrhom glavnega vrha, sva morala tudi malce poplezati in dvakrat mi ni preostalo drugega, kot da princesko enostavno dvignem na poličko nad seboj, da je zmogla sama po svoje naprej. Ni imela nič proti, kaj proti, vidno je uživala v iskanju svoje poti in bila še kako vesela pohvale, briketka za nagrado še bolj. 







Zgoraj, na vrhu pod križem, sva dolgo posedala. Jaz sem se "izgubil v vesolju", odmislil in odvrgel vse slabo, ki se mi je zgodilo v zadnjih časih, potem pa zadihal s polnimi pljuči brez tesnobe pri srcu in ko se je tudi princeska zbudila iz svojih sanj, sva se odpravila nazaj v dolino. Če kje, potem v gorah najdem svoj duševni mir, se tam najlažje srečam sam s seboj in lažje o čem razmislim in se česa domislim.







Z vrha, kjer sva se tudi okrepčala in odžejala, sva sestopila na pot, po kateri sva zjutraj že hodila, šla nekaj časa po njej, potem pa nadaljevala proti Ochsenbodnu in od tam ob potoku po mestoma precej drseči poti do gozdne ceste, po kateri sva se vrnila v Hollbruck.











Po njenem migetajočem repku in po mojem nasmešku na licih se je videlo, da je za nama imenitna tura. Kaj imenitna, malodane pravljična.


Tokrat sva naredila krožno turo tudi z avtom, pravo potovanje pravzaprav, saj se nisva vračala po dolini Lesachtal, temveč sva naredila ovinek skozi Lienz. Želel sem videti nekaj krajev, kjer bi se znali v bodoče potepati in po videnem upam, da se kmalu v troje odpravimo tjakaj na lepše.

=> fotografije Hollbrucker Spitze (Cima di Pontegrotta) in Hollbrucker Kreuz

ponedeljek, 5. september 2016

Falkert, Steinnock in Klomnock

Kimavec , sobota 3.9.2016

Teden pred turo je bil tak, da bi ga bilo najbolje hitro pozabiti . . . a se bojim, da ga bom pomnil do konca mojih dni.

Utrujen in naveličan marsičesa sem si zaželel širnih prostranstev, kjer se ne bom počutil utesnjeno in nezahtevnih poti, kjer mi ne bo potrebno paziti na vsak korak, ko bodo med potepom misli bežale kdo bi vedel kam.

Karnijske Alpe in njih južna pobočja naj počakajo na hladnejše dni, sem si dejal, ko sem se odločal glede današnjega potepa in takoj zatem pomislil na to, kako imenitno bi bilo spet zaplavati v bistrem jezeru po turi. 

Nisem potreboval dosti časa, da sem se domislil kam, tudi kako, zakaj pa se menda razume samo po sebi. 



Potrebe po zgodnji uri sicer ni bilo, a sva na izhodišče vseeno prispela malce po sedmi in deset minut kasneje že stopila v breg. Čeravno se mi ni zdelo da hitiva in četudi sem se precej razgledoval naokoli in nekaj malega fotografiral, sva petsto metrov do vrha zmogla v borih petinštiridesetih minutah. Prava aerobna vadba, vsaj zame, za princesko ne vem . . . 









Vrh Falkerta sem obudil spomine na minule obiske, tako na tiste peš kot na tistega na smučeh, se malce razgledal v smeri Rosennocka kamor, vsaj upam tako, pridem(o) pozimi, potem pa sva sestopila skoraj pol toliko, kot sva naredila navzgor. Drugače ni šlo, če sva želela nadaljevati proti Steinnocku in Klomnocku.  







Vreme je bilo kot naročeno za hojo, saj je koprenasta oblačnost poskrbela za ravno pravšnjo mero sonca, rahel vetrc pa za ravno pravo temperaturo. Nekaj časa naju je pot vodila skoraj  po ravnem, vmes sva obšla dve čredi krav, potem pa naju je smerokaz usmeril iz bolj utrjene poti na manj utrjeno, ki naju je povedla vrh Steinnocka. Tu je bilo za nama približno pol poti v eno smer zato sva si med počitkom privoščila pol malice in med mletjem dobrot celo malce zadremala.





Druge pol malice sva snedla ne dosti kasneje, ko sva zmogla še druge pol poti do Klomnocka. Tam se je odprl lep pogled na kočo Glockenhütte in na gorsko cesto Nockalmstraße, manj lep pa je bil hrup motorjev na taisti cesti. Ko sva dobila družbo, tudi pasjo, sva se počasi odpravila nazaj.













Vreme se je vmes povsem zjasnilo in sonce je pošteno grelo, zato nama je bil krajši vzpon nazaj grede kar malce odveč. Ko sva ga zmogla, sva morala samo še prek pašnikov in že sva bila na izhodišču.






Ture je bilo konec, ni pa še bilo konec prijetnega dne, saj sva se domov grede ustavila pri Osojskem jezeru (Ossiacher See), kjer naju dolgo, res dolgo časa ni bilo iz vode. Če se bo vreme obrnilo na slabše zna biti, da sva zadnjič letos namočila tačke . . .  



Življenje pa gre svojo pot . . . 

=> fotografije Falkert, Steinnock in Klomnock