torek, 27. september 2016

Hollbrucker Spitze - Cima di Pontegrotta in Hollbrucker Kreuz

Kimavec , sobota 24.9.2016

Daleč ni nikoli predaleč, vsaj kar se mojih, to je najinih potepov tiče. Konec dneva je števec v avtu spet pokazal prek petsto prevoženih kilometrov . . . 

Jutro je bilo oblačno in megleno, ko sva stopila na Innerkofler Höhenweg tik nad cerkvijo v Hollbrucku. 


Strma pot naju je vodila navkreber in zaradi vlažnega vremena sva bila kmalu vsa mokra, skoraj kot da bi naju ujela ploha. Megla je bila trdovratna in nič ni kazalo, da se bo kmalu razjasnilo. 


Ko sva prišla nad gozdno mejo med osamele macesne se je vsake toliko pokazal košček modrega neba, kaj več kot to žal ne, zato sem hitro spremenil najine načrte in namesto proti vrhu sva nadaljevala proti Hochgräntnu, kjer sem se namenil pri vojaškem pokopališču počakati na sonce.





Med potjo se je megla počasi razkrojila in kmalu zatem, ko sva zmogla do pokopališča je sonce že posijalo v vsem svojem sijaju. Pri jezercu, ki je tik poleg, sva malce počila, pustila soncu da naju ogreje in posuši, potem pa nadaljevala po grebenu vrhu naproti.




Vojaško pokopališče iz prve vojne stoji na takem mestu, kjer bi tudi jaz z veseljem nekoč imel zadnje počivališče. Razgledi daleč naokoli so božanski, med drugim tudi na Dolomite z znamenitimi Tre Cime / Drei Zinnen.  




Na grebenu, na poti proti vrhu, sva srečala nekaj njih, ene peš in druge na kolesih. Bili so prvi in zadnji, s katerimi sva se pozdravila in z nekaj njih malce pokramljala, ves preostali čas dneva sva bila sama kot od boga pozabljena. Princeska je vidno uživala, saj je bil teren kot pisan na njene tačke, jaz pa nič manj, malce zaradi nje in več zaradi prečudovite okolice. 





Do predvrha, če mu smem tako reči, do Hollbrucker Spitze (Cima di Pontegrotta) nisva imela daleč, od tam do glavnega vrha, do Hollbrucker Kreuza pa tudi ne. Na koncu, tik pod vrhom glavnega vrha, sva morala tudi malce poplezati in dvakrat mi ni preostalo drugega, kot da princesko enostavno dvignem na poličko nad seboj, da je zmogla sama po svoje naprej. Ni imela nič proti, kaj proti, vidno je uživala v iskanju svoje poti in bila še kako vesela pohvale, briketka za nagrado še bolj. 




Zgoraj, na vrhu pod križem, sva dolgo posedala. Jaz sem se "izgubil v vesolju", odmislil in odvrgel vse slabo, ki se mi je zgodilo v zadnjih časih, potem pa zadihal s polnimi pljuči brez tesnobe pri srcu in ko se je tudi princeska zbudila iz svojih sanj, sva se odpravila nazaj v dolino. Če kje, potem v gorah najdem svoj duševni mir, se tam najlažje srečam sam s seboj in lažje o čem razmislim in se česa domislim.




Z vrha, kjer sva se tudi okrepčala in odžejala, sva sestopila na pot, po kateri sva zjutraj že hodila, šla nekaj časa po njej, potem pa nadaljevala proti Ochsenbodnu in od tam ob potoku po mestoma precej drseči poti do gozdne ceste, po kateri sva se vrnila v Hollbruck.






Po njenem migetajočem repku in po mojem nasmešku na licih se je videlo, da je za nama imenitna tura. Kaj imenitna, malodane pravljična.


Tokrat sva naredila krožno turo tudi z avtom, pravo potovanje pravzaprav, saj se nisva vračala po dolini Lesachtal, temveč sva naredila ovinek skozi Lienz. Želel sem videti nekaj krajev, kjer bi se znali v bodoče potepati in po videnem upam, da se kmalu v troje odpravimo tjakaj na lepše.

=> fotografije Hollbrucker Spitze (Cima di Pontegrotta) in Hollbrucker Kreuz

Ni komentarjev:

Objavite komentar