Teden pred turo je bil tak, da bi ga bilo najbolje hitro pozabiti . . . a se bojim, da ga bom pomnil do konca mojih dni.
Utrujen in naveličan marsičesa sem si zaželel širnih prostranstev, kjer se ne bom počutil utesnjeno in nezahtevnih poti, kjer mi ne bo potrebno paziti na vsak korak, ko bodo med potepom misli bežale kdo bi vedel kam.
Karnijske Alpe in njih južna pobočja naj počakajo na hladnejše dni, sem si dejal, ko sem se odločal glede današnjega potepa in takoj zatem pomislil na to, kako imenitno bi bilo spet zaplavati v bistrem jezeru po turi.
Nisem potreboval dosti časa, da sem se domislil kam, tudi kako, zakaj pa se menda razume samo po sebi.
Potrebe po zgodnji uri sicer ni bilo, a sva na izhodišče vseeno prispela malce po sedmi in deset minut kasneje že stopila v breg. Čeravno se mi ni zdelo da hitiva in četudi sem se precej razgledoval naokoli in nekaj malega fotografiral, sva petsto metrov do vrha zmogla v borih petinštiridesetih minutah. Prava aerobna vadba, vsaj zame, za princesko ne vem . . .
Vrh Falkerta sem obudil spomine na minule obiske, tako na tiste peš kot na tistega na smučeh, se malce razgledal v smeri Rosennocka kamor, vsaj upam tako, pridem(o) pozimi, potem pa sva sestopila skoraj pol toliko, kot sva naredila navzgor. Drugače ni šlo, če sva želela nadaljevati proti Steinnocku in Klomnocku.
Vreme je bilo kot naročeno za hojo, saj je koprenasta oblačnost poskrbela za ravno pravšnjo mero sonca, rahel vetrc pa za ravno pravo temperaturo. Nekaj časa naju je pot vodila skoraj po ravnem, vmes sva obšla dve čredi krav, potem pa naju je smerokaz usmeril iz bolj utrjene poti na manj utrjeno, ki naju je povedla vrh Steinnocka. Tu je bilo za nama približno pol poti v eno smer zato sva si med počitkom privoščila pol malice in med mletjem dobrot celo malce zadremala.
Druge pol malice sva snedla ne dosti kasneje, ko sva zmogla še druge pol poti do Klomnocka. Tam se je odprl lep pogled na kočo Glockenhütte in na gorsko cesto Nockalmstraße, manj lep pa je bil hrup motorjev na taisti cesti. Ko sva dobila družbo, tudi pasjo, sva se počasi odpravila nazaj.
Vreme se je vmes povsem zjasnilo in sonce je pošteno grelo, zato nama je bil krajši vzpon nazaj grede kar malce odveč. Ko sva ga zmogla, sva morala samo še prek pašnikov in že sva bila na izhodišču.
Ture je bilo konec, ni pa še bilo konec prijetnega dne, saj sva se domov grede ustavila pri Osojskem jezeru (Ossiacher See), kjer naju dolgo, res dolgo časa ni bilo iz vode. Če se bo vreme obrnilo na slabše zna biti, da sva zadnjič letos namočila tačke . . .
Življenje pa gre svojo pot . . .
=> fotografije Falkert, Steinnock in Klomnock
Ni komentarjev:
Objavite komentar