Minulo soboto nama je bila tura na Mohar tako všečna, da sva se še enkrat odpravila v Visoke Ture.
Toliko čudovitih krajev je, kjer sem že bil in kamor se želim vračati, toliko še neodkritih, morebiti še bolj čarobnih in kdo ve, kaj bosta čas in življenje še prinesla . . .
Enkrat sem v mojem blogu že uporabil misli Janija Kokalja, katerega sem imel srečo osebno spoznati in katerega žal že dolgo ni več med nami, ki jih je zapisal v njegovi knjigi Trenutki:
"Nekoč se bom ustavil v neki pravljični pokrajini malo dalj, kot le bežen trenutek. In naslednjič bom morda v neki drugi ostal za vedno . . . "
Tudi jaz si želim nekoč ostati nekje drugje . . . za vedno. Morda me tudi zato tako vleče v oddaljene kraje in neznane gore . . .
V taisti knjigi so mi zelo pri srcu tudi besede neznanega avtorja, ki pravijo:
Poskušal sem leteti, biti ptič.
Uspelo mi je za nekaj trenutkov.
Poskušal sem plavati, živeti kot riba.
Uspelo mi je za nekaj minut.
Poskušal sem biti človek.
Nikoli ne bom vedel, če mi je povsem uspelo.
Ker so obetali vroč dan, tudi visoko v gorah, sva se od doma odpravila še prej kot običajno.
Na pol poti do tja se je zdanilo in gore so se bleščale v jutranjem soncu. Pri Stockerhütte sva v zapornico vrgla 4€, da se nama je odprla pot do zgornjega parkirišča pod Jamnighütte ; pozimi se po tem delu ceste sanka ali smuča, zato tista poldruga ura dodatnega vzpona ni odveč, poleti pa ni, da bi se po cesti ali ob njej pehal.
Ko sva pričela s turo, je bilo zgodnji uri navkljub že precej toplo. Nad kočo, katero sva pustila ob strani, sva nadaljevala po dolini naprej. Pot, bolj razdrta cesta oziroma kolovoz, se je zložno vzpenjala proti Hagener Hütte in tudi midva sva zložno nizala korake navkreber. Ker princeska ni hitela kot običajno hiti in ker ni bilo gneče kot je bila nazaj grede, si počitkov gor grede nisva privoščila ; le toliko sva ustavila korak, da sem jaz vsake toliko naredil posnetek ali dva in da je princeska ovohala in označila kak grmiček ali kos trave ob poti.
Ko sva prišla na greben, bolje rečeno sedlo, sva zavila desno navzgor, proti najinemu vrhu, na katerega je vodila neoznačena steza. Malce višje sva se precej od blizu srečala s čredo ovac, katerih se je princeska kar malce zbala ; zna biti, da jih pomni iz lanskoletnega Golega vrha. Ker sva bila na vrhu spet sama sva zgoraj spet dolgo posedala. Razgledi so bili prekrasni, prav lahko, da se je res videlo stopetdeset kilometrov daleč, kot so na predvečer obetali avstrijski vremenologi. Zgoraj sva počela, kar običajno zgoraj počneva ; pojedla in popila sva, kar sva s seboj prinesla, potem pa je princeska zadremala in sem jaz razmišljal in premišljeval.
Med dolgimi potovanji sem ter tja in med samotnimi vzponi o marsičem premišljujem, marsikaj premislim in se tudi marsičesa domislim . . . Ko se odpravim v gore, je pot tja in vzpon sam kot da bi se umikal življenju, kot odmik od vsega . . . in ko pride čas za sestop z vrha je, kot da bi se vračal nazaj v življenje . . .
Tudi za naju s princesko je prišel čas, da se vrneva, tako in drugače. Do razpotja pod Hagener Hütte sva še zmogla sama, potem pa nižje sva bila, več nas je bilo. Počasi sva jo drobila navzdol, oba vesela, da bova v dolini še preden bo vročina pošteno pritisnila. Med sestopom sva se enkrat umaknila kravam, ki so počivale na poti in ne enkrat ob pot, k potoku, da sva osvežila pregreto čelo in utrujene tačke.
V dolini se je zapornica dvignila sama od sebe, še to bi se manjkalo, da bi moral še enkrat metati drobiž vanjo.
Nazaj grede sva naredila ovinek do vzhodne obale Belega jezera ( Weißensee ), kamor sva prispela po dolini Weißenbachtal. Plavanje v kristalno čisti vodi je bilo imenitno, zato je trajalo kar nekaj časa, da sva prilezla iz jezera. Prvič sem bil na tej strani in z veseljem se bom vračal, ko se bom spet potepal tod blizu ; parkirišče je brezplačno, do jezera je le nekaj minut sprehoda in travnatega obrežja za poležavanje je neprimerno več kot na zahodni obali.
Čudovit dan se je prevesil v čudovit večer in ta v noč z ogledom koncerta Huberta von Goiserna. Tokrat v živo po televiziji, prihodnje leto pa, vsaj upam tako, v živo na prizorišču samem. Nekaj njegovih, ki so mi zelo zelo blizu:
Ni komentarjev:
Objavite komentar