Po izletu v Hallstatt sem si zaželel daljnih krajev, samote in miru, zato sva se s princesko odpeljala na sam konec Lesachtala (Lesne doline) in se za spremembo odpravila v ljube nama Karnijce iz avstrijske strani. Ker sem v tistih krajih že dvakrat počitnikoval, poznam nekaj vrhov, ki stojijo bolj ob strani in so vsled tega redkeje obiskani. Gatterspitze je zagotovo eden njih, da je manj obiskan pa sta kriva njegova bolj znana soseda Pfannspitze in Eisenreich.
Kar dvestodvajset prevoženih kilometrov je pokazal števec po treh urah potovanja, ko sva prispela na izhodišče. Ne prvič tako in zagotovo ne zadnjič. Jutro je bilo hladno, samo sedem stopinj je pokazal termometer, a sem vseeno začel v kratkih rokavih in brezrokavniku, tolažeč se, da bova kmalu zmogla do sonca. Pa se je dolina Winkler ( Winklertal ) kar vlekla in šele ko se je pot postavila navkreber, sem se nekoliko ogrel.
Po čudovito speljani poti z nešteto serpentinami in številnimi lesenimi stopnicami sva se povzpela do kotline Obstanser Boden, kjer stoji nekaj kočic, manjše zavetišče in na gričku tudi lična kapelica, Prinz-Heinrich-Kapelle poimenovana. Tu sva malce počila, potem pa prešerno razpoložena nadaljevala z vandranjem. Gneče res ni bilo nobene, do kapelice sva samo dvakrat pozdravila, mimo tretjega, ki je mrko gledal v tla, pa sem šel brez besed.
Na razcepu poti sva se usmerila desno, levo pot proti Obstanser See hütte pa pustila za morda nekoč. Po mehkih travah sva se vzpenjala proti pastirski koči in vmes oprezala za svizci, ki so veselo brlizgali enkrat bolj in drugič manj blizu. Nad kočo sva krajši čas hodila po skalnatih blokih, po katerih je princeska z veseljem poskakovala, kmalu zatem dosegla vršni greben, po njem pa ni bilo več daleč do vrha. Vreme je bilo prelestno, dan kakršnega si lahko samo želiš. Tudi trave so bile enako zelene in nebo enako modro kot je na laški strani Karnijskih Alp.
Ko sva sedla pod križ vrh gore sem se počutil kot od boga pozabljen, tak mir in samota sta bila tam zgoraj. Dolgo, precej dlje kot običajno, sva počila na vrhu. Princeska je vmes tudi zadremala, jaz pa sem si vzel čas in pustil, da se srečam sam s seboj in da razmislim o marsičem. V nepolnih petih letih sem doživel in preživel toliko vsega, da bi skoraj zadostovalo za eno ne prav kratko življenje . . .
Po čudovito speljani poti z nešteto serpentinami in številnimi lesenimi stopnicami sva se povzpela do kotline Obstanser Boden, kjer stoji nekaj kočic, manjše zavetišče in na gričku tudi lična kapelica, Prinz-Heinrich-Kapelle poimenovana. Tu sva malce počila, potem pa prešerno razpoložena nadaljevala z vandranjem. Gneče res ni bilo nobene, do kapelice sva samo dvakrat pozdravila, mimo tretjega, ki je mrko gledal v tla, pa sem šel brez besed.
Na razcepu poti sva se usmerila desno, levo pot proti Obstanser See hütte pa pustila za morda nekoč. Po mehkih travah sva se vzpenjala proti pastirski koči in vmes oprezala za svizci, ki so veselo brlizgali enkrat bolj in drugič manj blizu. Nad kočo sva krajši čas hodila po skalnatih blokih, po katerih je princeska z veseljem poskakovala, kmalu zatem dosegla vršni greben, po njem pa ni bilo več daleč do vrha. Vreme je bilo prelestno, dan kakršnega si lahko samo želiš. Tudi trave so bile enako zelene in nebo enako modro kot je na laški strani Karnijskih Alp.
Ko sva sedla pod križ vrh gore sem se počutil kot od boga pozabljen, tak mir in samota sta bila tam zgoraj. Dolgo, precej dlje kot običajno, sva počila na vrhu. Princeska je vmes tudi zadremala, jaz pa sem si vzel čas in pustil, da se srečam sam s seboj in da razmislim o marsičem. V nepolnih petih letih sem doživel in preživel toliko vsega, da bi skoraj zadostovalo za eno ne prav kratko življenje . . .
Ko se je princeska zbudila sva pred sestopom še nekaj malega pojedla in popila, potem pa počasi vzela pot pod noge. Kar žal mi je bilo, da morava nazaj, saj je bilo zgoraj tako lepo, tako prijetno, da bi najraje ustavil čas in užival in užival in še užival . . .
Do stika z drugo potjo sva jih srečala samo nekaj, od tam dalje pa kar precej. Ker se mi je zdelo, da pozdrav Grüß Gott vzame preveč časa, pa še za tisti ü se moram vedno potruditi, da je slišati približno prav, sem raje pozdravljal s preprostim hallo. Ker pot večkrat preči potok, nižje tudi Obstanser slapove, žeje nisva trpela. Ko sva zmogla vse serpentine in stopnice naju je čakalo še dva kilometra makadama po dolini Winkler in ko sva zmogla še to, naju je čakala samo še dolga pot domov, za katero sva potrebovala kar nekaj časa več, kot sva ga zjutraj do sem.
Do stika z drugo potjo sva jih srečala samo nekaj, od tam dalje pa kar precej. Ker se mi je zdelo, da pozdrav Grüß Gott vzame preveč časa, pa še za tisti ü se moram vedno potruditi, da je slišati približno prav, sem raje pozdravljal s preprostim hallo. Ker pot večkrat preči potok, nižje tudi Obstanser slapove, žeje nisva trpela. Ko sva zmogla vse serpentine in stopnice naju je čakalo še dva kilometra makadama po dolini Winkler in ko sva zmogla še to, naju je čakala samo še dolga pot domov, za katero sva potrebovala kar nekaj časa več, kot sva ga zjutraj do sem.
Na hiši v St. Lorenznu, tisti, v kateri sem dvakrat počitnikoval, je visela zastavica "Zimmer frei". Če ne bi bilo nekaj čejev, ki so narekovali drugače, bi kar ostal preko noči.
Pot domov je bila polna ovinkov, ker se nama ni ljubilo čakati v koloni in ker so nama zaprli eno od cest.
=> fotografije Gatterspitze
=> fotografije Gatterspitze
Ni komentarjev:
Objavite komentar