petek, 25. julij 2014

Jezerce Mühlen in Zirbitzkogel

V večnosti so gore prav tako minljive kot oblaki. 
                          

                        ( Robert Green )


Običajno v album fotografij vtaknem tudi nekaj Majinih, tokrat pa so prav vse fotografije njene ; je bilo moje razpoloženje take sorte, da je fotoaparat potoval na goro in z nje v nahrbtniku, varno skrit med pijačo, sadjem, pecivom, pasjimi briketi in gorniškimi potrebščinami. Recimo razpoloženju take sorte pomanjkanje navdiha.

Pred daljšim počitnikovanjem sva se odločila za krajše, da na kraju samem preveriva, kaj nama manjka in kje imava morebiti izkušnjo premalo.

Krajše sva si zamislila tako, da traja danes in jutri, da plavamo, da si zvečer kaj dobrega skuhamo, da se povzpnemo na lep vršac in da se imamo imenitno.  Vse to in še kaj sva našla v psičkom prijaznem kampu ob jezer(c)u Mühlen in bližnji okolici.




Šotor sva postavila lučaj stran od jezera, vozilo tik šotora in mizico s stoli malce vstran. Plaže imajo ob jezeru kar tri ; v kampu, javno poleg kampa in streljaj proč še pasjo. Ker kosmatinci prvih dveh ne smejo obiskati, smo vsi trije obiskali tretjo dvakrat in se pošteno naplavali. Voda je bila tako ali tako povsod enako mokra in topla.




Zvečer sva si skuhala več kot dobro ; testenine z inčuni, kaprami, olivami in paradižnikom, primerno začinjene, so imenitno sedle v želodčka.


Zirbitzkogel, katerega smo obiskali prihodnji dan, pa je bil ne samo lep, temveč tudi najvišji vršac Labotniških Alp (Lavanttaler Alpe) . Mi smo se nanj povzpeli po zahodni strani, od Tonnerhütte navzgor. 


Vzpon bi lahko razdelil na tretjine :)

Med prvo smo razmišljali, ali je vzpon sploh smiseln, ker je bilo hudo vroče. 



Med drugo smo si dopovedovali, da lahko kadarkoli obrnemo, če se nam bo zdelo prehudo. 



Med tretjo pa smo uživali, ker se je pooblačilo in ker je prijetno pihalo. 




Pri koči smo se ustavili bolj na kratko, le toliko, da smo se malce okrepčali in izmenjali nekaj besed s prijaznim oskrbnikom.





Obotavljanje in zložnejši korak navzgor se nam je obrestovalo, kajti sestop smo opravili sami v primerjavi z množicami med vzponom, pa tudi vreme se je zgoraj okoli vrha razjasnilo, tako da smo videli precej daleč naokoli. Tudi pot proti Waldheimhütte, od koder se nameravava na vrh povzpeti pozimi, se je lepo videla in smaragdno zeleno jezero nedaleč pod kočo prav tako. 



Z Majo sva po turi v dolini še enkrat skočila v jezero, nato pa smo odpotovali domov. 

Postanek v kraju Hüttenberg, kjer se je rodil in kjer ima zadnje počivališče Heinrich Harrer in kjer je tudi njegov muzej, sva preložila na naslednjič, kajti veliko je še gora v tistih krajih, ki se jih bo nekoč obiskalo.

Imeli smo se imenitno in več kot to, manjkalo nama ni nič, zmanjkalo še manj, izkušenj pa je bilo tudi dovolj, da sva zlahka zmogla.

petek, 4. julij 2014

Osojščica - Gerlitzen

Življenje najde svoje bogastvo v hrepenenju po svetu in svojo vrednost v hrepenenju po ljubezni.
                                 
                                                ( Rabindranath Tagore  )


Vsega se ne da opisati in o vsem ne gre, da bi pisal.  Dan dnevu sledi, dan dnevu ni enak. 


So dnevi, ko zjutraj vstaneš, si očke pomaneš, v trgovini nakupiš dobrot in odpotuješ v Rezijo, vse do zadnje vasi,  tik pod Kanin. Poklepetaš z domačini, se sprehodiš naokoli in si privoščiš pozen zajtrk v senci košatega drevesa. Nato se zapelješ do Humina, kjer se okrepčaš s kavico in dobro urico kasneje že čofotaš v toplem morju v Sesljanu. Potovanje, bogato doživetij, te zlakotni, zato si skuhaš kosilce nad doberdobskim jezerom, dan pa zaključiš v sosednji Gorici ponoči, s slastnim sladoledom.  

So dnevi, ko zjutraj vstaneš, si očke pomaneš in zadovoljno poslušaš škrebljanje dežja po strehi, vedoč ,da ni potrebno nikamor in da se bova ves ljubi dan pretegovala in crkljala doma. Ne samo midva, tudi princeska obožuje pretegovanje in crkljanje in se nadvse rada stisne med naju.


In so dnevi, zadnja junijska sobota je bila taka, da zjutraj vstaneš, si očke pomaneš in se odpelješ k severnim sosedom, kjer že dolgo, predolgo nismo bili. V zadnji vasi pod hribom skočiš v trgovino, da napolniš hladilno torbo z dobrotami take in drugačne sorte, potem pa z avtom po gorski cesti opraviš prvo polovico vzpona, drugo polovico pa opraviš peš po pešpoti, ki je spodaj bolj gozdna cesta, višje bolj kolovoz in šele povsem zgoraj res pešpot. 



Na poti navzgor smo srečali več krav kot pohodnikov, kasneje, med sestopom, pa je bilo ravno obratno. Princeska je bila kravam zanimivejša, kot one njej. Osojščica je imeniten razglednik in tudi nam je bilo dano, da smo uživali v razgledih po Julijcih, Karnijcih, Karavankah, Nockbergih, po znanih in neznanih vrhovih in če ne bi bilo že zgodaj dopoldan precej kopaste oblačnosti, bi videli še več in še dlje. 




Po sestopu, tistem peš in tistem z avtom, smo si privoščili osvežitev v Osojskem jezeru. Našli smo plažo, ki ima ograjen pasji kotiček in ker drugih kosmatincev ni bilo, smo uživali v samoti, dovolj topli vodi in ravno prav toplim sončkom. Tudi sladoleda je bilo dovolj in je bil ravno pravi. 

Vsak zakaj naj bi imel svoj zato. Najini zakaji so imeli take zatoje, da sva, kdo bi si mislil, dan zaključila z večerjo ob zgornjem mangrtskem jezeru in s cappuccinom ob spodnjem.




In potem je pojutrišnjem tistega dné končno prišel tisti  dán . . . . .