petek, 04. julij 2014

Osojščica - Gerlitzen

Življenje najde svoje bogastvo v hrepenenju po svetu in svojo vrednost v hrepenenju po ljubezni.
                                 
                                                ( Rabindranath Tagore  )


Vsega se ne da opisati in o vsem ne gre, da bi pisal.  Dan dnevu sledi, dan dnevu ni enak. 

So dnevi, ko zjutraj vstaneš, si očke pomaneš, v trgovini nakupiš dobrot in odpotuješ v Rezijo, vse do zadnje vasi,  tik pod Kanin. Poklepetaš z domačini, se sprehodiš naokoli in si privoščiš pozen zajtrk v senci košatega drevesa. Nato se zapelješ do Humina, kjer se okrepčaš s kavico in dobro urico kasneje že čofotaš v toplem morju v Sesljanu. Potovanje, bogato doživetij, te zlakotni, zato si skuhaš kosilce nad doberdobskim jezerom, dan pa zaključiš v sosednji Gorici ponoči, s slastnim sladoledom.  

So dnevi, ko zjutraj vstaneš, si očke pomaneš in zadovoljno poslušaš škrebljanje dežja po strehi, vedoč ,da ni potrebno nikamor in da se bova ves ljubi dan pretegovala in crkljala doma. Ne samo midva, tudi princeska obožuje pretegovanje in crkljanje in se nadvse rada stisne med naju.


In so dnevi, zadnja junijska sobota je bila taka, da zjutraj vstaneš, si očke pomaneš in se odpelješ k severnim sosedom, kjer že dolgo, predolgo nismo bili. V zadnji vasi pod hribom skočiš v trgovino, da napolniš hladilno torbo z dobrotami take in drugačne sorte, potem pa z avtom po gorski cesti opraviš prvo polovico vzpona, drugo polovico pa opraviš peš po pešpoti, ki je spodaj bolj gozdna cesta, višje bolj kolovoz in šele povsem zgoraj res pešpot. 



Na poti navzgor smo srečali več krav kot pohodnikov, kasneje, med sestopom, pa je bilo ravno obratno. Princeska je bila kravam zanimivejša, kot one njej. Osojščica je imeniten razglednik in tudi nam je bilo dano, da smo uživali v razgledih po Julijcih, Karnijcih, Karavankah, Nockbergih, po znanih in neznanih vrhovih in če ne bi bilo že zgodaj dopoldan precej kopaste oblačnosti, bi videli še več in še dlje. 




Po sestopu, tistem peš in tistem z avtom, smo si privoščili osvežitev v Osojskem jezeru. Našli smo plažo, ki ima ograjen pasji kotiček in ker drugih kosmatincev ni bilo, smo uživali v samoti, dovolj topli vodi in ravno prav toplim sončkom. Tudi sladoleda je bilo dovolj in je bil ravno pravi. 

Vsak zakaj naj bi imel svoj zato. Najini zakaji so imeli take zatoje, da sva, kdo bi si mislil, dan zaključila z večerjo ob zgornjem mangrtskem jezeru in s cappuccinom ob spodnjem.




In potem je pojutrišnjem tistega dné končno prišel tisti  dán . . . . . 

Ni komentarjev:

Objavite komentar