( Robert Green )
Običajno v album fotografij vtaknem tudi nekaj Majinih, tokrat pa so prav vse fotografije njene ; je bilo moje razpoloženje take sorte, da je fotoaparat potoval na goro in z nje v nahrbtniku, varno skrit med pijačo, sadjem, pecivom, pasjimi briketi in gorniškimi potrebščinami. Recimo razpoloženju take sorte pomanjkanje navdiha.
Pred daljšim počitnikovanjem sva se odločila za krajše, da na kraju samem preveriva, kaj nama manjka in kje imava morebiti izkušnjo premalo.
Krajše sva si zamislila tako, da traja danes in jutri, da plavamo, da si zvečer kaj dobrega skuhamo, da se povzpnemo na lep vršac in da se imamo imenitno. Vse to in še kaj sva našla v psičkom prijaznem kampu ob jezer(c)u Mühlen in bližnji okolici.
Šotor sva postavila lučaj stran od jezera, vozilo tik šotora in mizico s stoli malce vstran. Plaže imajo ob jezeru kar tri ; v kampu, javno poleg kampa in streljaj proč še pasjo. Ker kosmatinci prvih dveh ne smejo obiskati, smo vsi trije obiskali tretjo dvakrat in se pošteno naplavali. Voda je bila tako ali tako povsod enako mokra in topla.
Zvečer sva si skuhala več kot dobro ; testenine z inčuni, kaprami, olivami in paradižnikom, primerno začinjene, so imenitno sedle v želodčka.
Zirbitzkogel, katerega smo obiskali prihodnji dan, pa je bil ne samo lep, temveč tudi najvišji vršac Labotniških Alp (Lavanttaler Alpe) . Mi smo se nanj povzpeli po zahodni strani, od Tonnerhütte navzgor.
Vzpon bi lahko razdelil na tretjine :)
Med prvo smo razmišljali, ali je vzpon sploh smiseln, ker je bilo hudo vroče.
Med drugo smo si dopovedovali, da lahko kadarkoli obrnemo, če se nam bo zdelo prehudo.
Med tretjo pa smo uživali, ker se je pooblačilo in ker je prijetno pihalo.
Pri koči smo se ustavili bolj na kratko, le toliko, da smo se malce okrepčali in izmenjali nekaj besed s prijaznim oskrbnikom.
Obotavljanje in zložnejši korak navzgor se nam je obrestovalo, kajti sestop smo opravili sami v primerjavi z množicami med vzponom, pa tudi vreme se je zgoraj okoli vrha razjasnilo, tako da smo videli precej daleč naokoli. Tudi pot proti Waldheimhütte, od koder se nameravava na vrh povzpeti pozimi, se je lepo videla in smaragdno zeleno jezero nedaleč pod kočo prav tako.
Z Majo sva po turi v dolini še enkrat skočila v jezero, nato pa smo odpotovali domov.
Postanek v kraju Hüttenberg, kjer se je rodil in kjer ima zadnje počivališče Heinrich Harrer in kjer je tudi njegov muzej, sva preložila na naslednjič, kajti veliko je še gora v tistih krajih, ki se jih bo nekoč obiskalo.
Imeli smo se imenitno in več kot to, manjkalo nama ni nič, zmanjkalo še manj, izkušenj pa je bilo tudi dovolj, da sva zlahka zmogla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar