ponedeljek, 30. april 2018

Monte Chila - Kila

Mali traven , sobota 28.4.2018

Nekoč se bom odpravil v Rezijo na prav poseben potep, zato sem želel spoznati še eno mnogih poti, ki se bodo nekoč zlile v eno. Iz Solbice sva se zapeljala proti Koritu do zaselka Črna Peč (Cernaperc), tam pri lični kapelici parkirala vozilo in vzela pot pod noge. Na najin hrib, ki stoji v grebenu Skutnika, sva se odpravila po poti CAI 732.  



Po gozdni cesti sva začela zložno, ko pa se je po nekaj ovinkih odcepila pešpot v gozd, je princeska prestavila v višjo prestavo in korak nama je stekel hitreje. Kmalu sva bila zasopla, saj so bili vremenski pogoji taki, da se jih poletje ne bi sramovalo. Višje sva spet prišla na cesto, kjer naju je pot vodila mimo staj Hlivac  (stavoli Glivaz di Oseacco di sotto in di sopra),  potem pa spet stopila nazaj v gozd.







Po mestoma kar strmi poti sva kmalu zmogla do lične kapelice (capella Chila), od koder do ruševin planine Kila onstran hriba vodita dve poti; ena ga obide po levi in druga po desni strani. Ker se je pot v desno začela malce pod kapelico in je bila videti udobna, tiste v levo nad kapelico sploh nisva iskala. Prečila sva rahlo navzgor proti desni, šla preko nekaj snežnih zaplat in kmalu prišla do razpotja, kjer se v desno odcepi pot na Stregunov Kolk (monte Stregone), levo pa proti Skutniku (monte Guarda), kamor sva se usmerila tudi midva.









Ko sva prišla do ruševin planine Kila, sva poiskala neoznačeno in težje sledljivo pot proti vrhu. Smer so nama kazali posamezni možici na štorih. Ko sva stopila iz gozda, sva kar čez drn in strn opravila z zadnjimi metri do vrha. Sedla sva na trave in si pošteno oddahnila, potem pa sva se spravila nad dobrote, ki sva jih imela s seboj. Kar dolgo sva posedala zgoraj, saj je vrh imeniten razglednik: greben Kobariškega Stola, greben Muzcev, kaninsko pogorje, Karnijske Alpe, Rezija ...













Sestop do kapelice sem nameraval opraviti po drugi poti, pa je bilo okoli ruševin na planini tako zaraščeno, da sem se premislil. Kmalu zatem, ko sva se pod razpotjem še zadnjič podričala po snegu, sva še malce posedela pri kapelici, potem pa urnih nog naokrog sklenila prijeten potep. 



Preden sva Reziji rekla "Do prihodnjič", sem se ustavil še v Ravanci, kjer sem po približno dveh letih potešil radovednost in si končno ogledal Rezijanski očenaš iz 18. stoletja. Jezik, v katerem je očenaš napisan, je bil tisti, ki je zbudil mojo radovednost.



=> fotografije Monte Chila - Kila

četrtek, 26. april 2018

Rozajanski kumün - Ta lipa pot

Mali traven , nedelja 22.4.2018

So kraji in so poti, ki se jih zlepa ne naveličaš. Ta lipa pot v Reziji, na primer, je ena teh, ki me vedno znova očara. Bučeči slap, žuboreči potoček, deroča reka. Živo zelene trave in brsteče drevje. Bleščanje zasneženih gora, sonce in sinje modro nebo. Samota in tišina.















Vse to sva imela s princesko med potepom po Ta lipi poti, njeni daljši inačici.  Prekrasen potep v prelepem vremenu. Po potepu pa še ogled okoliških vasi, nakup planinske literature in pogovor z župnikom, da sem končno izvedel, kje in kdaj si lahko ogledam Rezijanski očenaš. 

=> fotografije Rozajanski kumün - Ta lipa pot

sreda, 25. april 2018

Smučarski potep nad planino v Plazeh

Mali traven , sobota 21.4.2018

Včasih se ti tura, na kateri marsikaj ne gre po načrtih, bolj vtisne v spomin kot tista, kjer gre vse kot po maslu. Današnja je ena teh ...


Pri zapornici ni bilo več snega, zato sem smuči pripel na nahrbtnik in vzel pot pod noge. Dvesto metrov višje sem moral nesti smuči, da sem prišel do strnjene snežne odeje, potem pa sem jih snel še enkrat blizu Dola pod Plazmi, saj je bilo kopnega v gozdu preveč. Navkljub temu, da sem se od avta odpravil ob šestih, je bilo zelo toplo in tudi višje ni bilo nič bolje. Ko sem imel samo še ovinek ali dva do planine v Plazeh, presenečen za seboj zaslišim nek glas. Ko se ozrem nazaj, vidim, da me zasleduje velik divji petelin. Pustim mu, da pride čisto blizu in pripravim fotoaparat, prepričan, da bo zdaj zdaj pobegnil. Petelin pa prične z ljubkim oglašanjem plesati okoli mene. Kakih deset minut sva bila skupaj, potem pa sem nadaljeval s potjo. Njemu kot da ni bilo dovolj, saj mi je sledil še nadaljnjih dvajset minut, preden sva se poslovila. Čudovito srečanje !





Ko sem nad planino zavil strmo v gozd, je bil sneg že tako premočen, da se je plazil pod smučmi in ker stare smučine nisem našel, sem šel po svoje. Višje sem našel sledi smučine, zavojev, ki so jih naredili navzdol in si z njimi pomagal, da sem se vzpenjal v pravo smer. Ko sem prišel iz gozda, se mi je začelo udirati pod smučmi, saj je bil sneg gnil in se je ponekod vrhnja plast, debela za ped ali dve, kar odpeljala izpod smuči. Ker sem do tod potreboval več časa, kot sem mislil, da ga bom, saj sem se spodaj precej lovil po gozdu in ker so bile snežne razmere slabe, sem Čisti vrh odmislil in se odločil, da sledim dolinici pred menoj, ki je bila manj osončena. Ko pridem okoli enega od številnih robov, slišim lomljenje suhih vej in ko pogledam navzgor, vidim, kako se veje košate smreke zibljejo, kot da bi pihal močan veter. Zamišljen, kot sem bil, nadaljujem navzgor, ne da bi pomislil, kaj bi to lahko bilo. Pod smreko vidim suhe, poležane trave, kotanjo podobno brlogu in korak ali dva naprej tik pred smučmi ugledam stopinje. Sveže stopinje, ki vodijo prek čistine v gostejši gozd. Ker sem vedel, da pred menoj ni nikogar, sem mi je kar zdelo, kaj bi to lahko bilo, a o tem nisem želel razmišljati. Podvizal sem se do roba, do škrbine med Veliko Tičarico in Čistim vrhom, kjer sem pogledal v Trebiški dol in si tam na razglednem mestu pripravil počivališče. Zemljevid mi je razodel, da počivam pod Šnito. 






Smuka do ravnine na planini je bila južnemu snegu navkljub prijetna, po cesti in skozi gozd malce manj, prečka pod Špičjem je bila trša in je šlo fajn, kar je ostalo poti skozi gozd do ceste pa sem šel peš, ker je bilo že preveč kamenja in vej na smučini. Potem pa še nekaj zavojev po cesti, smuči na nahrbtnik in nazaj do avta. Nekaj malega pred zapornico sem srečal domačina, ki mi je dejal, da se okoli planine potepa medved. Sumijo, da gre za starejšo medvedko, za katero so mislili, da jo bo zaradi starosti pobrala zima. Če sem bil petelina vesel vsaj toliko, kot on mene, si zaradi tega, da sva se z medvedom zgrešila, nisem kaj dosti belil las. 





Po turi sem se ustavil v Zadnjici na kosilu, Justi in Vinko hvala, potem pa odpotoval domov. Med ovinkarjenjem na Vršič sem se razgledoval po vrheh nad Zadnjo Trento in  se ob poslušanju rezijanske glasbe domislil, kam se bova prihodnjega dne odpravila s princesko. 

=> fotografije Smučarski potep nad planino v Plazeh


nedelja, 15. april 2018

Monti Flagjel, Cuel dai Poz in Cuar

Mali traven , sobota 14.4.2018

Dolgo sem te čakal, potrpežljivo, saj sem vedel, da prideš. Še vedno si prišel. Dan, ko se življenje piše z veliko začetnico in ko v samo bit svojega bitja čutiš, kako je lahko življenje lepo. Nisi vedno tak, dan, saj znaš pokazati tudi svojo temno plat in takrat življenje ni prijetno. Zato je toliko lepše, kadar si tak, kot si bil danes. 

Do izhodišča na prelazu Val Tochel sem se pripeljal iz Forgarie, saj mi je pot iz te strani ljubša, kot ona iz Avasinisa. Tudi planota pod Pratom (l'altopiano del monte Prat) mi je zelo všeč, saj nudi imeniten razgled na vse tri hribe; ko se zjutraj pelješ na izhodišče, vidiš vse, kar si se namenil prehoditi in ko se vračaš, ob zadnjem pogledu na vrhe, podoživiš pravkar prehojeno pot. Že dolgo se odpravljam na planoto pozimi, ko je pokrita s snegom in letos sem zamudil imenitno priložnost, saj je bila zima radodarna s snegom.

Tokrat s princesko nisva hitela,  zato sva pot pod noge vzela nekaj minut po pol deseti. S ceste, ki vodi na Cuel di Forchia, sva po nekaj korakih zavila levo v gozd in po zložni stezi stopila proti najinemu hribu. Mehka, ponekod blatna pot je dajala vedeti, da ni dolgo tega, kar je tod še ležal sneg. Nekaj višje naju je ozka pot vodila po kar izpostavljenem svetu, saj je bil gozd pod njo skoraj prepaden, a vajenima tudi česa hujšega, nama ni predstavljala težav. Ko sva prišla iz gozda, naju je pričakal strm travnat svet, kjer je bila hoja naporna, zato sva se držala smeri, ki so jo nama kazale redke obledele markacije. Že tako je bila pot težko sledljiva, če pa sva naredila nekaj korakov po svoje, je bilo samo še slabše. To je, napornejše. Sonce je vse bolj kazalo svojo moč in prav vesel sem bil vetra, ki je pričel prijetno pihljati na grebenu. Ko sem se ozrl desno proti Cuarju in levo proti Flagjelu ni bilo nikjer nikogar, kar me je presenetilo, saj je bil dan tak, kakršnega si lahko samo želiš.













Povzpela sva se na bližnji Cuel dai Poz in glej ga zlomka ... čakal naju je kar konkreten spust, preden sva lahko nadaljevala vzpon proti Flagjelu. Dol je šlo hitro in enostavno, kako bo nazaj, pa sem si rekel "o tem, potem".  Spodaj sva stopila na udobno mulatjero, ki je bila na izpostavljenem mestu celo zavarovana z jeklenico, višje pa naju je možic usmeril v gozd, skozi katerega sva hitro zmogla do ogromnega križa na vrhu. Pravzaprav tik pod. Počitek sva si privoščila nekaj višje, vrh hriba, kjer sva si na sončnem kotičku dolgo privezovala dušo. Ko sem se razgledoval, sem sledil Tilmentu proti morju, katerega se je navkljub rahlemu mrču dalo videti, na ostalih treh straneh neba pa so se pod sinje modrim nebom bleščale s snegom odete gore.











Med sestopom sva nekaj nižje srečala dve dekleti, kateri sem kot običajno, kadar sem v tistih krajih, pozdravil z "Bon di" ! In ena odvrne: "Dober dan, turbo in princeska."  Beseda je dala besedo in klepet se je raztegnil na slabo uro. No, dobre pol ga je zagotovo bilo. Odkar obstaja svetovni splet, je svet res majhen, ni kaj. Če bi ne bili v gorah in bi sedeli za mizo ob vrčku pijače, sem prepričan, da bi prijeten klepet trajal več ur. Ko smo se poslovili, smo se odpravili naprej, vsak v svojo smer. Tisto "o tem, potem" se je izkazalo za mačji kašelj, naprej na Cuar pa nama tudi ni bilo hudega. Pod vrhom sva v gozdu morala tudi nekaj malega po snegu in kmalu sem pozvonil na vrhu. Včasih mi zvonec na tem ali onem vrhu ni kaj dosti pomenil, odkar življenje teče drugače, kot sem nekoč upal da bo, pa rad pozvonim za vse, ki so mi blizu, naj so še tu, ali so že odšli ... Krajši počitek sva si privoščila malce naprej, pri Marijinem kipcu, tudi zaradi spominov na potep, ki je bil tod nekoč.









Potem pa naju je čakala samo še pot navzdol, ki sem jo tako kot navzgor, opravil v kratkih rokavih. Prvič letos. Do sedla Cuel di Forchia sva zmogla hitro, saj je bila pot strma, si tam na kratko oddahnila, potem pa kar po cesti stopila nazaj do avta. Ovinek ali dva pred izhodiščem sta naju v avtu dohiteli oni dve, s katerima sva se srečala zgoraj, pozdravu je sledil klepet in spet je preteklo nekaj časa, da smo si povedali, kar si zgoraj še nismo. In bi si še kaj, če bi čas dopuščal. Ker sva bila s princesko povsem blizu avta, sva se povabilu za vožnjo zahvalila in kmalu po tem, ko smo se poslovili, tudi midva odpotovala domov. 













Nekaj minulih potepov v krajih tod okoli sem končal ob takem času, da je bila zadruga v Ukvah zaprta, ko sem se peljal mimo, tokrat pa sva tja prispela ob pravem času. Ker zadrugo prenavljajo, je odprt samo majhen prostorček, kjer je ponudba skromnejša, kot je bila, a sem vseeno dobil prav vse, kar sem se namenil kupiti. Domov sva se vrnila zvečer, čeravno je bilo zunaj še povsem svetlo. Ko se je zmračilo, sva ždela na kavču, kjer je princeska trdno zaspala, jaz pa sem podoživljal čudovit potep ob gledanju še svežih fotografij. Prekrasen dan je bil, ni kaj.

=> fotografije Monti Flagjel, Cuel dai Poz in Cuar