ponedeljek, 30. april 2018

Monte Chila - Kila

Mali traven , sobota 28.4.2018

Nekoč se bom odpravil v Rezijo na prav poseben potep, zato sem želel spoznati še eno mnogih poti, ki se bodo nekoč zlile v eno. Iz Solbice sva se zapeljala proti Koritu do zaselka Črna Peč (Cernaperc), tam pri lični kapelici parkirala vozilo in vzela pot pod noge. Na najin hrib, ki stoji v grebenu Skutnika, sva se odpravila po poti CAI 732.  



Po gozdni cesti sva začela zložno, ko pa se je po nekaj ovinkih odcepila pešpot v gozd, je princeska prestavila v višjo prestavo in korak nama je stekel hitreje. Kmalu sva bila zasopla, saj so bili vremenski pogoji taki, da se jih poletje ne bi sramovalo. Višje sva spet prišla na cesto, kjer naju je pot vodila mimo staj Hlivac  (stavoli Glivaz di Oseacco di sotto in di sopra),  potem pa spet stopila nazaj v gozd.







Po mestoma kar strmi poti sva kmalu zmogla do lične kapelice (capella Chila), od koder do ruševin planine Kila onstran hriba vodita dve poti; ena ga obide po levi in druga po desni strani. Ker se je pot v desno začela malce pod kapelico in je bila videti udobna, tiste v levo nad kapelico sploh nisva iskala. Prečila sva rahlo navzgor proti desni, šla preko nekaj snežnih zaplat in kmalu prišla do razpotja, kjer se v desno odcepi pot na Stregunov Kolk (monte Stregone), levo pa proti Skutniku (monte Guarda), kamor sva se usmerila tudi midva.









Ko sva prišla do ruševin planine Kila, sva poiskala neoznačeno in težje sledljivo pot proti vrhu. Smer so nama kazali posamezni možici na štorih. Ko sva stopila iz gozda, sva kar čez drn in strn opravila z zadnjimi metri do vrha. Sedla sva na trave in si pošteno oddahnila, potem pa sva se spravila nad dobrote, ki sva jih imela s seboj. Kar dolgo sva posedala zgoraj, saj je vrh imeniten razglednik: greben Kobariškega Stola, greben Muzcev, kaninsko pogorje, Karnijske Alpe, Rezija ...













Sestop do kapelice sem nameraval opraviti po drugi poti, pa je bilo okoli ruševin na planini tako zaraščeno, da sem se premislil. Kmalu zatem, ko sva se pod razpotjem še zadnjič podričala po snegu, sva še malce posedela pri kapelici, potem pa urnih nog naokrog sklenila prijeten potep. 



Preden sva Reziji rekla "Do prihodnjič", sem se ustavil še v Ravanci, kjer sem po približno dveh letih potešil radovednost in si končno ogledal Rezijanski očenaš iz 18. stoletja. Jezik, v katerem je očenaš napisan, je bil tisti, ki je zbudil mojo radovednost.



=> fotografije Monte Chila - Kila

Ni komentarjev:

Objava komentarja