Ker sva Kanin zaradi prireditev, ki so jih imeli tam med vikendom, preložila na naslednjič, sem se odločil, da bo sobota pohodniška namesto smučarska. "Jutri greva v hribe," sem dejal princeski in njen migetajoči repek, ki je šibal sem ter tja kot brisalci na vetrobranskem steklu, kadar dežuje, je povedal, da me je razumela.
Sobotno jutro je bilo prijetno, saj naju je prebudilo sonce namesto budilke. Ležerno sem pripravil nekaj malenkosti, za katere sem mislil, da nama znajo priti prav med potjo, princeska pa je medtem snedla zajtrk. Ko sem preveril ali vremenski obeti še drže, sva s princesko sedla vsak na svoje mesto v avtu in odpotovala. Pred Razdrtim sem skoraj pozabil zaviti z avtoceste, saj običajno nadaljujem ali proti Solkanu ali proti obali. Pri odcepu za Nanos sem bil bolj pozoren in kmalu sva parkirala pred lovsko kočo Vojkovo.
Kar nekajkrat sem že bil tu in vedno sem se namenil samo do cerkve svetega Hieronima, tokrat je bilo prvič, da sem imel namen stopiti še naprej in se potruditi do oddajnika vrh Nanosa. Ko sva prišla iz gozda, je pričelo pihati in ker med malenkostmi, ki sem jih pripravil zjutraj za na pot, ni bilo toplejših oblačil, sem pomislil tudi na to, da znava potep spet zaključiti pri cerkvi. Hm ?! Pot nama je šla hitro izpod nog, zagotovo je imel pri tem prste vmes tudi veter, in ker pri cerkvi ni pihalo močneje, sva urnih nog nadaljevala navkreber. Do planinske koče sva se držala ceste, saj sva bila tam v zavetju, pa še nekaj snega sva našla ob poti, kar je bilo princeski v veselje. Ker v koče (skoraj da) ne zahajava, pri nas tudi ne smeva, sva samo posedela na klopci pred njo in se malce odžejala, potem pa stopila na rob hriba pri oddajnikih, kjer je spet močneje pihalo.
Na hitro sem se razgledal, potem pa sva s hitrim korakom stopila proti dolini. Pri cerkvi je prenehalo pihati in do izhodišča se je že pošteno segrelo.
V dolini nisva zavila proti domu, temveč sva se odpravila še v Vipavo, kjer sva se pri Marjanci najedla slastnega sladoleda. Kar tri kepice sva snedla, tokrat so nama šli v slast okusi piškotka, stracciatelle in črnega ribeza. Pot domov je bila po dolgem času prijetno kratka in med pozno popoldanskim ždenjem na kavču so misli že uhajale na jutrišnjo turno smuko.
=> fotografije Nanos
Ni komentarjev:
Objavite komentar