nedelja, 31. december 2017

Monte Jouf

Gruden , sobota 30.12.2017

Zadnji potep v letu naj bo nekaj posebnega, sva si bila edina s princesko. A kaj, ko so bili vsi doslej po svoje posebni. Naj bo nekje daleč, sva rekla, a kaj, ko nikoli nisva potovala prav blizu. Naj bo vsaj tam, kamor se redkeje odpraviva, sva se odločila po krajšem razmisleku in se namenila na Jouf nad Maniagom. Predalpski svet Karnijskih Alp na samem pragu Furlanskih Dolomitov.

V trdi temi sva odpotovala zdoma in se nekje na pol poti med Gorico in Vidmom poslovila od noči. Jutro, ki se je prebujalo, je obetalo lep dan, saj so na zasnežene gore v daljavi že svetili prvi sončni žarki s sinje modrega neba.

Izhodišče sva imela blizu mostu čez Cellino, nedaleč od umetnega jezera Ravedis. Po zložni poti sva začela najin zadnji letošnji potep in kmalu prišla dovolj visoko, da sva bila deležna razgledov na dolino pod nama. Jezero, ki je nekoč z vrha Fare nad njim in nedavno z vrha Pale d'Altei nedaleč stran izgledalo mogočno, je bilo od blizu kaj klavrnega videza, zna biti da tudi zato, ker je umetno in je bilo zaradi malo vode videti preveč betona okoli njega. Skozi redek gozd sva nadaljevala pot in kmalu prišla do lične cerkvice San Antonio. Tu sem sprva nameraval malce posedeti in se okrepčati, a sva počitek prestavila na višje in kasneje, saj je bilo tod precej hladno in vetrovno. Do razpotja na forcelli Crous ni bilo daleč in ker je bilo tu še hladneje in ker sva imela od tod naprej na poti sneg, sva počitek prestavila še enkrat.













Pri križu sem se spomnil maja leta 2014, ko sva se z Majo odpravila na Faro izpod forcelle di Pala Barzana. Na dan, ko sva prvič zrla na Raut in na Furlanske Dolomite, na gore nad Piancavallom in na bližnji Jouf, ter razmišljala o nekoč ... Prav mimo tega križa sva šla namreč tistega davnega dne.



V uri in pol, kolikor sva potrebovala do tod, se je vreme spridilo. Sonce se je skrilo za oblačne koprene, ki so bile k sreči dovolj visoko, da nisva bila prikrajšana za razglede. Kmalu nad razpotjem se je pričela strnjena snežna odeja, po kateri je vodila shojena gaz. Enkrat precej strmo in drugič udobno zložno sva jo drobila po poti proti vrhu in kmalu prišla na vršni greben, kjer sva kmalu uvidela, da se še vedno vzpenjava po predvrhu in da naju pred glavnim vrhom čaka še nekaj malega sestopa. Oblačnost, ki ni pustila soncu, da bi naju razvajalo, je naredila dan temačen, vse skupaj - narava in vreme - je delovalo nekako skrivnostno. Morda celo pravljično. Nepotrebni dol in gor sva zmogla zlahka, navzdol sva celo tekla, in ko sva zasopla prišla do križa vrh Joufa sem vzel princesko v naročje in ji, namesto da bi ji čestital k zadnjemu letošnjemu vzponu, pritisnil vroč poljubček na vlažen smrček. Za vse trenutke, ki jih deliva, odkar me je vzela za svojega in jaz njo za mojo.















Tudi tu je bilo hladno, a sva vseeno malce počila in se okrepčala, prazen žakelj pač ne stoji pokonci. Vreme se je počasi začelo obračati na bolje, tu in tam je že bilo videti nekaj modrega neba. Potem, ko sem še zadnjič zaobjel razglede, ki so se ponujali na vse strani neba, sva se počasi odpravila v dolino. Do planine Jouf in blizu nje sva srečala nekaj njih, ki so bili še na poti navzgor, potem pa sva bila vse do doline spet sama.







Ko sva prišla dovolj nizko, da je bil sneg samo še spomin in so bile trave prijetno suhe, sva sedla ob pot in si še enkrat privezala dušo, potem pa višje po pešpoti in nižje po gozdni cesti sestopila v dolino. 





Iz Maniaga Libera, kjer sva zaključila sestop, naju je do izhodišča čakalo še slabe tri kilometre asfalta, ki sva jih zmogla zlahka. K avtu sva se vrnila princeska z migetajočim repkom in jaz z nasmeškom na licih, saj sva pritisnila imenitno piko na i na vse najine letošnje potepe !

Vsem, ki naju prebirate, s princesko voščiva Srečno 2018 in vam želiva veliko lepega in dobrega v letu, ki prihaja !

=> fotografije Monte Jouf

petek, 29. december 2017

Svete Višarje - navzgor turno , navzdol urno

Gruden , petek 29.12.2017

Zvečer smo se slišali, kot običajno, da potrdimo kdo, kdaj in kam. Beseda je dala besedo, nekje cestne razmere in drugje nujni opravki so tudi povedali svoje in zmenili smo se, da se na pot odpravimo ob naslednji priložnosti, če ne prej, najkasneje čez teden dni.

Že ko smo se menili, je bilo zunaj temno. Kasneje, ponoči, je bila tema še temnejša. In ker pravijo, da ima noč svojo moč . . . 

Zbudil sem se presenetljivo zgodaj in ob kavici razmišljal, kaj mi je storiti. Ko sem pomislil na to, da so psi še vedno nalepljeni na smuči, da so v žolni nove baterije, da sta čelada in lopata v nahrbtniku . . . ni trajalo dolgo, da sem se preoblekel, dal iz prtljažnika princeskin boks in vanj smuči, pancarje in ostalo opremo, rekel princeski naj me pridno počaka in odbrzel v gore.

Parkiral sem spodaj, blizu gondole, da sem se do gornjega parkirišča počasi ogrel. Med počasnim začetkom sem se spomnil mojega zadnjega turnega smuka, ki sva ga z Vinkom opravila na Lepem Vršiču (Cima Bella), kjer sva del vzpona opravila skupaj s pokojnim Igorjem Z. Kdo bi si  mislil, da je bilo to v začetku decembra 2013 ?! In kdo bi si mislil, da obljube, ki sem jo dal Igorju decembra lani v Zadnjici, češ, kmalu se spet nekam turno odpravimo, ne bom mogel nikoli izpolniti . . . 



Višarje sem oziroma smo v preteklosti pogosto obiskovali. Na začetku sezone zato, ker je bilo naravnega snega malo, komaj dovolj, da smo vzpon opravili turno po romarski poti, smučarske proge pa so bile umetno zasnežene in smo spust opravili po njih. Kasneje zato, ker je bilo naravnega snega obilo in so v gorah grozili plazovi, tod pa sta bila vzpon in smuka varna. In včasih vmes, ker se nam je pač tako zljubilo, lahko pa bi takrat šli tudi marsikam drugam.

Vzpon je minil kot v sanjah. Razmišljal sem o minuli časih, ljudeh iz tistih časov, turah, ki smo jih opravili ... Razmišljal sem o turah, ki sem si jih takrat želel in niso prišle na vrsto ... tudi o tistih, ko sem se oziroma smo se pošteno potrudili, pa nam ni zneslo, ker nam ne vreme ne razmere niso bile naklonjene ...















Smuka v dolino je bila razodetje. Kot da bi smučal ves čas vmes, kot da ni bilo dneva kaj šele let med zadnjič in tokrat.

=> fotografije Svete Višarje

sreda, 27. december 2017

Valle del rio Resartico - Borgo Miniera

Gruden , ponedeljek 25.12.2017

Prvi letošnji potep sva opravila v Reziji, iščoč zverinice v Pustem Gostu. Potem sva se v Rezijo vračala, vzpenjajoč se na vrhé in sprehajajoč se po tematskih poteh, ni ga bilo dne v tej prekrasni dolini, ki naju bi pustil ravnodušna. Zato in ne samo zato sem se odločil, da tudi eno zadnjih letošnjih poti opraviva tam in spoznava še njen spodnji konec

Zadnjih sončnih žarkov sva bila deležna, ko sva v Na Bili zavila prek mostu v Zgornji Pobič, kakor je zaselek Povici di Sopra poimenoval Henrik Tuma v svojem Imenoslovju Julijskih Alp, potem pa sta naju senca in mraz spremljala do konca ture. Ker sva se dan prej in dan pred tem potepala po s soncem obsijanih pobočjih in vrhéh, naju to ni kaj dosti motilo. Kot že nekaj prejšnjih tur v Reziji in drugod je bila tudi ta ogledne narave. To je, morda nekoč po tej poti nadaljujem do naslednje poti in po njej naprej in morda nekoč nekaj poti povežem v pot, za katero dan hoje ne bo dovolj.  


Na zgornjem robu vasi sva vzela pot pod noge in se odpravila proti zavetišču Ricovero Borgo Miniera, ki stoji tik pod opuščenim rudnikom Resartico.






Pot, ki je bila spodaj cestica, je dvakrat prečila rečico in tam sva se morala kar potruditi, da sva zmogla preko. Večji kamni, ki so komaj gledali iz vode, so bili prevlečeni s tankim požledom in še sedaj mi ni čisto jasno, kje je Vibram našel tisto nekaj malega oprijema, da se nisva zložila v ledeno mrzlo vodo. Ko sva drugič zmogla prek vode se je pot postavila bolj pokonci, nad nama sva uzrla severna pobočja Lopiča - Monte Plaurisa, katerega vršni greben se je bleščal v soncu in kmalu zatem stopila pred zavetišče.
















Če sva pogledala v dolino, sva videla s soncem obsijane karnijske vršace, če sva se ozrla navzgor sva videla osončena pobočja Lopiča, le pri nama je bila mračno in hladno. Gozdna pobočja okoli zavetišča so bila okovana v led, videti je bilo, da je tudi tod deževalo med nedavno otoplitvijo, potem pa je mraz premočen sneg zamrznil in pobočja spremenil v drsališče. Do razgledišča nad zavetiščem sva zmogla varno, do vhoda v rudnik pa nisva niti poizkusila, saj se nameravava sem še vrniti. Počitek sva imela v zavetišču, kjer je bilo prijetneje kot zunaj, tam se tudi razgrnil zemljevid in razmislil o prihodnjih poteh tod in tod blizu. Ko naju je začelo tresti od mraza, skoraj, sva se odpravila v dolino.










Misel na krožno turo po spodnje pol poti sem odmislil že med počitkom v zavetišču, saj naju bi tudi tam znal presenetiti pomrznjen sneg ali požled in ker je pot tam prepadna in mestoma zavarovana z jeklenico, bo tudi ta prišla na vrsto prihodnjič. Prečenja vode navzdol grede so bila ravno tako akrobatska kot navzgor grede in so se enako srečno iztekla, da je princeska vsa opravila v mojem naročju, pa se razume samo po sebi.








Bližje izhodišču sva bila, hitrejši je bil najin korak in do avta sva skoraj pritekla. Ne zaradi mrazu in ne zaradi strahu, da naju kdo preganja ; enostavno sva bila tako prešerne volje, da se nama je kar samo od sebe smejalo. Pride tak dan in ker se veliko potepava, takih dni ni malo !


V dolini sva se ustavila ob cesti in nekaj dolgih minut pustila soncu, da naju pogreje, potem pa odpotovala domov. Nič manj prešerne volje kot ob koncu ture sva se doma zleknila na kavč in ko sem jaz užival ob ogledu še toplih fotografij je princeska že vlekla dreto, tesno stisnjena obme.


=> fotografije Valle del rio Resartico - Borgo Miniera

torek, 26. december 2017

Slavnik

Gruden , nedelja 24.12.2017

Med potepi po vrhovih nad Kraškim robom ali med nabiranjem divjih špargljev v tistih krajih, obojega je bilo kar nekaj, sem pogosto razmišljal o tem, ali sva se s Slavnikom že srečala ali še ne. Spomini v zgodnja osnovnošolska leta še sežejo, na kraje, hribe in gore, ki smo jih v tistih časih obiskali s planinskim društvom,  pa vse bolj bledijo in marsikaj mi je že ušlo iz spomina.

Razmišljal in nikoli do konca razmislil, bi lahko dejal, zato sva se danes s princesko odpravila na pot - da spoznava dve poti na Slavnik in da jaz med prihodnjimi potepi nad Kraškim robom glede Slavnika ne bom razmišljal o tem ali sem bil, temveč o tem, kako je bilo :-)

Čeravno sva v Podgorje prišla kar zgodaj, se jih je veliko že vračalo z vrha. Hitro sva smuknila skozi vas in se prav tako hitro pričela vzpenjati po strmi poti navzgor. Kmalu sva prišla do prvega snega in kmalu za prvim snegom do prvega ledu na pešpoti. Dva, tri prste snega na poti, shojenega in zmrznjenega, je bilo dovolj, da nama je drselo kot na drsališču. Vajena tudi bolj sitnih zadev sva pač hodila ob robu levo ali desno od poti in včasih naredila kak ovinek skozi gozd, ko pa sva prišla na odprta vršna pobočja sva se držala suhih trav in brez težav zmogla do vrha. 













Prekrasni razgledi so segli dlje kot zmore oko, ne prvič tako, in ker je bilo tudi prijetno toplo in burja ni nagajala, sva sedla ob kraj poti pod vrhom in si kar tam privezala dušo, saj nama ni bilo do posedanja pred kočo, še manj v njej. Klepeta o tem in onem sva imela dovolj tekom vzpona, saj se nas je srečalo kar nekaj, ki smo šli bodisi gor, bodisi dol. 







Počitek na vrhu je bil dovolj dolg, da sem se spomnil marsičesa in pomislil na marsikaj. In ker je bil božični čas, sem se spomnil tudi na pred kratkim prebrane verze Svetlane Makarovič, ki so mi tako lepo sedli v uho:

V srebrnem ivju bakle plapolajo,
božični sel prinaša sporočilo,
da že minevajo najhujši časi,
da se bo vse na bolje obrnilo.
Dobrota bo premagala sovraštvo,
ljubezen v srcih bo pregnala mraz,
zato praznujmo v miru, sestre, bratje,
zaupajmo v srečnejši novi čas.

Sestopila sva po manj strmi poti, to je več ali manj po cesti in po bližnjici ali dveh in ko sva se vrnila v Podgorje sem vedel čemu eni poti pravijo strma in drugi položna. 






Nekaj čudovitih uric nama je podaril Slavnik, zato zna biti, da se še kdaj srečamo. Recimo po drugi poti iz drugega izhodišča, morda takrat, ko se spet odpravim po šparglje  . . . 

=> fotografije Slavnik