Monte Dobis in Cuel Maior

Gruden , sobota 23.12.2017

Ker je parkirni prostor pri cerkvi "Chiesa di Santa Maria oltre But" namenjen invalidom, sva avto pustila nižje, blizu križišča s cesto, ki pelje iz Casanove v Fuseo. Lahko bi začela še nižje, pred tunelom v dolini, a bi morala do cerkve prehoditi 400 stopnic po božji poti, kar nama ni kaj dosti dišalo, saj bi jih morala po turi prehoditi še enkrat. Raje sva se odločila za nekaj sto metrov asfalta, merjeno v dolžino, seveda. 

Prešerne volje sva jo ubrala navkreber, saj bi težko bilo lepše, kot je bilo. Prekrasni razgledi na dolino in okoliške gore, nebesno modro nebo in sijoče rumeno sonce , ki je prijetno grelo, povrh vsega pa daleč naokoli nikjer nikogar. Pot, po kateri sva se odpravila na Dobis, je na zemljevidu TABACCO 013 označena kot mulatjera brez markacij CAI, dejansko pa je pot po novem označena z belozelenimi markacijami in smerokazi na razpotjih. Tolmeč je bil letos izbran za Alpsko mesto leta 2017 in vsled tega se je mesto odločilo (med drugim), da v bližnji in manj bližnji okolici označi nekaj še neoznačenih poti, uredi nekaj novih in jih nekaj poveže med seboj. Ko sem izvedel za te novosti, sem se končno odpravil na turo, ki sem jo imel že vrsto let na listi Nekoč  ...

Prve pol poti na Dobis je bila pot zložna in naju je vodila prek travnikov in skozi gozd, tudi mimo kmetij - stavolov, druge pol pa je bila zelo strma in blatna. Tam, kjer se je dalo, sva šla bolj ob robu, da nama je manj drselo in tam, kjer se ni, sva vsake toliko napredovala po sistemu korak navzgor in dva navzdol. Ko je strmina popustila, sva kmalu prišla do razpotja poti, kjer ena pelje na Dobis in se druga nadaljuje proti Cuel Maiorju. 

Nadaljevala sva po prvi in prek mestoma nesramno strmega pobočja kmalu zmogla do razgledne travnate terase na vrhu, kjer je tudi razpelo in vpisna skrinjica pod njim. Sedla sva na suhe trave in ker je sonce prijetno grelo in veter ni nagajal, je bil najin počitek temu primerno dolg. Med počitkom in razgledovanjem sva se pošteno podprla, saj naju je čakal še en vzpon. Ure teče, nič ne reče, sem namignil princeski, ko se mi je zdelo da je čas, da se odpraviva naprej.

Vrnila sva se do razpotja in tam nadaljevala proti Cuel Maiorju. Po skoraj dvesto metrih sestopa sva prišla do stavolov Nogladine in se od tam povzpela še na Cuel Maior, kamor sva imela dvesto metrov vzpona. Imenitnim razgledom navkljub tod nisva počivala, saj  sva vedela, da naju čaka še enkrat dvesto dol in dvesto gor. To zadnje, dvesto gor, nama je bilo povsem odveč, zato sva jih zmogla kot bi gledal upočasnjen posnetek, ko pa sva prišla do razpotja pod Dobisom in naju je čakal samo še strm sestop, nama je korak stekel, kot da bi s turo šele pričela.

Nekaj nižje sva pozdravila mladeniča, ki si je vidno oddahnil, ko je izvedel, da je strm del vse do vrha kopen, brez snega, kaj šele ledu, še nižje pa mlad par, ki je iskal nadaljevanje poti in ga našel šele takrat, ko sva midva prišla po njem nazaj dol. Pri zadnjem stavolu sva še zadnjič počila, potem pa opravila še s tisto nekaj malega poti do cerkve in od tam do avta pod njo. 

Potovanje domov je bilo dovolj dolgo, da sem razmislil o prihodnjih potepih in dovolj kratko, da sva stopila skozi domače duri pred temo.

=> fotografije Monte Dobis in Cuel Maior