Monte Jouf

Gruden , sobota 30.12.2017

Zadnji potep v letu naj bo nekaj posebnega, sva si bila edina s princesko. A kaj, ko so bili vsi doslej po svoje posebni. Naj bo nekje daleč, sva rekla, a kaj, ko nikoli nisva potovala prav blizu. Naj bo vsaj tam, kamor se redkeje odpraviva, sva se odločila po krajšem razmisleku in se namenila na Jouf nad Maniagom. Predalpski svet Karnijskih Alp na samem pragu Furlanskih Dolomitov.

V trdi temi sva odpotovala zdoma in se nekje na pol poti med Gorico in Vidmom poslovila od noči. Jutro, ki se je prebujalo, je obetalo lep dan, saj so na zasnežene gore v daljavi že svetili prvi sončni žarki s sinje modrega neba.

Izhodišče sva imela blizu mostu čez Cellino, nedaleč od umetnega jezera Ravedis. Po zložni poti sva začela najin zadnji letošnji potep in kmalu prišla dovolj visoko, da sva bila deležna razgledov na dolino pod nama. Jezero, ki je nekoč z vrha Fare nad njim in nedavno z vrha Pale d'Altei nedaleč stran izgledalo mogočno, je bilo od blizu kaj klavrnega videza, zna biti da tudi zato, ker je umetno in je bilo zaradi malo vode videti preveč betona okoli njega. Skozi redek gozd sva nadaljevala pot in kmalu prišla do lične cerkvice San Antonio. Tu sem sprva nameraval malce posedeti in se okrepčati, a sva počitek prestavila na višje in kasneje, saj je bilo tod precej hladno in vetrovno. Do razpotja na forcelli Crous ni bilo daleč in ker je bilo tu še hladneje in ker sva imela od tod naprej na poti sneg, sva počitek prestavila še enkrat.

Pri križu sem se spomnil maja leta 2014, ko sva se z Majo odpravila na Faro izpod forcelle di Pala Barzana. Na dan, ko sva prvič zrla na Raut in na Furlanske Dolomite, na gore nad Piancavallom in na bližnji Jouf, ter razmišljala o nekoč ... Prav mimo tega križa sva šla namreč tistega davnega dne.

V uri in pol, kolikor sva potrebovala do tod, se je vreme spridilo. Sonce se je skrilo za oblačne koprene, ki so bile k sreči dovolj visoko, da nisva bila prikrajšana za razglede. Kmalu nad razpotjem se je pričela strnjena snežna odeja, po kateri je vodila shojena gaz. Enkrat precej strmo in drugič udobno zložno sva jo drobila po poti proti vrhu in kmalu prišla na vršni greben, kjer sva kmalu uvidela, da se še vedno vzpenjava po predvrhu in da naju pred glavnim vrhom čaka še nekaj malega sestopa. Oblačnost, ki ni pustila soncu, da bi naju razvajalo, je naredila dan temačen, vse skupaj - narava in vreme - je delovalo nekako skrivnostno. Morda celo pravljično. Nepotrebni dol in gor sva zmogla zlahka, navzdol sva celo tekla, in ko sva zasopla prišla do križa vrh Joufa sem vzel princesko v naročje in ji, namesto da bi ji čestital k zadnjemu letošnjemu vzponu, pritisnil vroč poljubček na vlažen smrček. Za vse trenutke, ki jih deliva, odkar me je vzela za svojega in jaz njo za mojo.

Tudi tu je bilo hladno, a sva vseeno malce počila in se okrepčala, prazen žakelj pač ne stoji pokonci. Vreme se je počasi začelo obračati na bolje, tu in tam je že bilo videti nekaj modrega neba. Potem, ko sem še zadnjič zaobjel razglede, ki so se ponujali na vse strani neba, sva se počasi odpravila v dolino. Do planine Jouf in blizu nje sva srečala nekaj njih, ki so bili še na poti navzgor, potem pa sva bila vse do doline spet sama.

Ko sva prišla dovolj nizko, da je bil sneg samo še spomin in so bile trave prijetno suhe, sva sedla ob pot in si še enkrat privezala dušo, potem pa višje po pešpoti in nižje po gozdni cesti sestopila v dolino. 

Iz Maniaga Libera, kjer sva zaključila sestop, naju je do izhodišča čakalo še slabe tri kilometre asfalta, ki sva jih zmogla zlahka. K avtu sva se vrnila princeska z migetajočim repkom in jaz z nasmeškom na licih, saj sva pritisnila imenitno piko na i na vse najine letošnje potepe !

Vsem, ki naju prebirate, s princesko voščiva Srečno 2018 in vam želiva veliko lepega in dobrega v letu, ki prihaja !

=> fotografije Monte Jouf