Prvi letošnji potep sva opravila v Reziji, iščoč zverinice v Pustem Gostu. Potem sva se v Rezijo vračala, vzpenjajoč se na vrhé in sprehajajoč se po tematskih poteh, ni ga bilo dne v tej prekrasni dolini, ki naju bi pustil ravnodušna. Zato in ne samo zato sem se odločil, da tudi eno zadnjih letošnjih poti opraviva tam in spoznava še njen spodnji konec.
Zadnjih sončnih žarkov sva bila deležna, ko sva v Na Bili zavila prek mostu v Zgornji Pobič, kakor je zaselek Povici di Sopra poimenoval Henrik Tuma v svojem Imenoslovju Julijskih Alp, potem pa sta naju senca in mraz spremljala do konca ture. Ker sva se dan prej in dan pred tem potepala po s soncem obsijanih pobočjih in vrhéh, naju to ni kaj dosti motilo. Kot že nekaj prejšnjih tur v Reziji in drugod je bila tudi ta ogledne narave. To je, morda nekoč po tej poti nadaljujem do naslednje poti in po njej naprej in morda nekoč nekaj poti povežem v pot, za katero dan hoje ne bo dovolj.
Na zgornjem robu vasi sva vzela pot pod noge in se odpravila proti zavetišču Ricovero Borgo Miniera, ki stoji tik pod opuščenim rudnikom Resartico.
Pot, ki je bila spodaj cestica, je dvakrat prečila rečico in tam sva se morala kar potruditi, da sva zmogla preko. Večji kamni, ki so komaj gledali iz vode, so bili prevlečeni s tankim požledom in še sedaj mi ni čisto jasno, kje je Vibram našel tisto nekaj malega oprijema, da se nisva zložila v ledeno mrzlo vodo. Ko sva drugič zmogla prek vode se je pot postavila bolj pokonci, nad nama sva uzrla severna pobočja Lopiča - Monte Plaurisa, katerega vršni greben se je bleščal v soncu in kmalu zatem stopila pred zavetišče.
Če sva pogledala v dolino, sva videla s soncem obsijane karnijske vršace, če sva se ozrla navzgor sva videla osončena pobočja Lopiča, le pri nama je bila mračno in hladno. Gozdna pobočja okoli zavetišča so bila okovana v led, videti je bilo, da je tudi tod deževalo med nedavno otoplitvijo, potem pa je mraz premočen sneg zamrznil in pobočja spremenil v drsališče. Do razgledišča nad zavetiščem sva zmogla varno, do vhoda v rudnik pa nisva niti poizkusila, saj se nameravava sem še vrniti. Počitek sva imela v zavetišču, kjer je bilo prijetneje kot zunaj, tam se tudi razgrnil zemljevid in razmislil o prihodnjih poteh tod in tod blizu. Ko naju je začelo tresti od mraza, skoraj, sva se odpravila v dolino.
Misel na krožno turo po spodnje pol poti sem odmislil že med počitkom v zavetišču, saj naju bi tudi tam znal presenetiti pomrznjen sneg ali požled in ker je pot tam prepadna in mestoma zavarovana z jeklenico, bo tudi ta prišla na vrsto prihodnjič. Prečenja vode navzdol grede so bila ravno tako akrobatska kot navzgor grede in so se enako srečno iztekla, da je princeska vsa opravila v mojem naročju, pa se razume samo po sebi.
Bližje izhodišču sva bila, hitrejši je bil najin korak in do avta sva skoraj pritekla. Ne zaradi mrazu in ne zaradi strahu, da naju kdo preganja ; enostavno sva bila tako prešerne volje, da se nama je kar samo od sebe smejalo. Pride tak dan in ker se veliko potepava, takih dni ni malo !
V dolini sva se ustavila ob cesti in nekaj dolgih minut pustila soncu, da naju pogreje, potem pa odpotovala domov. Nič manj prešerne volje kot ob koncu ture sva se doma zleknila na kavč in ko sem jaz užival ob ogledu še toplih fotografij je princeska že vlekla dreto, tesno stisnjena obme.
=> fotografije Valle del rio Resartico - Borgo Miniera
Lepo se imata na vajinih potepanjih. Naj bo še dolgo tako, srečno.
OdgovoriIzbrišiMajda hvala ! Tudi vama z Iro še mnogo lepih potepov in srečno !
Izbriši