Zvečer smo se slišali, kot običajno, da potrdimo kdo, kdaj in kam. Beseda je dala besedo, nekje cestne razmere in drugje nujni opravki so tudi povedali svoje in zmenili smo se, da se na pot odpravimo ob naslednji priložnosti, če ne prej, najkasneje čez teden dni.
Že ko smo se menili, je bilo zunaj temno. Kasneje, ponoči, je bila tema še temnejša. In ker pravijo, da ima noč svojo moč . . .
Zbudil sem se presenetljivo zgodaj in ob kavici razmišljal, kaj mi je storiti. Ko sem pomislil na to, da so psi še vedno nalepljeni na smuči, da so v žolni nove baterije, da sta čelada in lopata v nahrbtniku . . . ni trajalo dolgo, da sem se preoblekel, dal iz prtljažnika princeskin boks in vanj smuči, pancarje in ostalo opremo, rekel princeski naj me pridno počaka in odbrzel v gore.
Parkiral sem spodaj, blizu gondole, da sem se do gornjega parkirišča počasi ogrel. Med počasnim začetkom sem se spomnil mojega zadnjega turnega smuka, ki sva ga z Vinkom opravila na Lepem Vršiču (Cima Bella), kjer sva del vzpona opravila skupaj s pokojnim Igorjem Z. Kdo bi si mislil, da je bilo to v začetku decembra 2013 ?! In kdo bi si mislil, da obljube, ki sem jo dal Igorju decembra lani v Zadnjici, češ, kmalu se spet nekam turno odpravimo, ne bom mogel nikoli izpolniti . . .
Višarje sem oziroma smo v preteklosti pogosto obiskovali. Na začetku sezone zato, ker je bilo naravnega snega malo, komaj dovolj, da smo vzpon opravili turno po romarski poti, smučarske proge pa so bile umetno zasnežene in smo spust opravili po njih. Kasneje zato, ker je bilo naravnega snega obilo in so v gorah grozili plazovi, tod pa sta bila vzpon in smuka varna. In včasih vmes, ker se nam je pač tako zljubilo, lahko pa bi takrat šli tudi marsikam drugam.
Vzpon je minil kot v sanjah. Razmišljal sem o minuli časih, ljudeh iz tistih časov, turah, ki smo jih opravili ... Razmišljal sem o turah, ki sem si jih takrat želel in niso prišle na vrsto ... tudi o tistih, ko sem se oziroma smo se pošteno potrudili, pa nam ni zneslo, ker nam ne vreme ne razmere niso bile naklonjene ...
Smuka v dolino je bila razodetje. Kot da bi smučal ves čas vmes, kot da ni bilo dneva kaj šele let med zadnjič in tokrat.
=> fotografije Svete Višarje
Lepo dokumentirano, še lepše zapisano, s spomini povezano, z veseljem pogledano; tako kot vedno ...
OdgovoriIzbrišiHvala ter srečno v prihajajočem letu in tudi naprej.
Hvala tudi tebi in srečno 2018 !
IzbrišiSpomini na tiste, ki so bili del našega življenja, pa čeprav le bežni znanci vedno
OdgovoriIzbrišiostanejo. Nas spominjajo in opominjajo, da je vse minljivo. Hvala, ker deliš svoja doživetja z nami, je pa veliko snega na Višarjih, čav.