Kdo ve, kolikokrat sem se peljal tam mimo, preden sem odkril, da se nedaleč od neoznačenega odcepa z glavne ceste skriva most, za katerim se prične pot na Amariano. Pobočja so s ceste videti strma in prepadna, poraščena z borovim in bukovim gozdom, kar težko je verjeti, da po njih vodi zložna pot. Ob poti sta dve neoskrbovani zavetišči in blizu prvega je tudi hrib(ček) s katerim si delita ime - Ricovero in Monte Forcella.
Jutro je bilo sončno in toplo, če bi začel brez flisa me ne bi pretirano zeblo. Lepa pot naju je skozi borov gozd popeljala v breg in kmalu sva zmogla do ruševin, kjer sva se znebila hrupa iz bližnje avtoceste. Pogled v dolino je bil čudovit, sotočje Bele in Tilmenta, nad njima Festa in San Simeone, za oziroma nad nama pa zasnežena Amariana, če se omejim na bližnjo okolico.
Mimo hiš na planini Stavoli Amariana di sotto sva nadaljevala najino pot in kmalu prišla do Stavola Vallaconin, kjer se je pričela strnjena snežna odeja. Za dvema jezercema sva po shojeni poti nadaljevala v gozd, kjer je bilo snega vse več in če ne bi bil pozabil gamaš doma, bi si jih zagotovo nadel. Ker pot na hrib še ni bila shojena sem se odločil, da nadaljujeva do zavetišča, se tam spočijeva in se nazaj grede povzpneva še na vrh. Ko sva stopila iz gozda sem videl, da se iz dimnika kadi in prav vesel sem bil, da bova počivala na toplem.
Pred zavetiščem je postopala črna psička princeskine velikosti, ki naju ni prav nič prijazno sprejela. Ker je bila odvezana, je renčeč stopila proti nama, ko pa ji je tudi princeska pokazala čekane, se je raje umaknila. V tem je stopil iz zavetišča nasmejan mož, se opravičil zaradi njihove psičke Lili in naju povabil noter, kjer so za mizo sedeli njegova žena in hči ter njihov prijatelj. Ne vem kako mi je uspelo kar tekoče povedati, da mislim samo malce počiti, potem pa da greva s princesko še na vrh in nazaj v dolino. Mož in žena sta med seboj izmenjala nekaj besed, potem pa mi je bilo rečeno, naj greva kar takoj na hrib, saj da bo kosilo že čez slabe pol ure ?!? Zahvalil sem se in jim dejal, da res ni potrebe po tem, pa so me vljudno zavrnili, češ gospa je že pristavila tudi zate, zato le glej, da bosta kmalu nazaj. Nič, vzela sva pot pod noge in se odpravila na bližnji vrh. Čeravno brez gamaš mi je bilo gaženje po celem snegu v veliko veselje, ni ga lepšega, kot v deviško belino urezati svojo sled, naj si bo peš ali na smučeh. Na vrhu poleg križa se nisva dolgo mudila, saj je pričelo pihati, pa tudi sneg se je tekom ture toliko spremenil, da so se princeski pričele nabirate kepe na dlaki.
Vrnila sva se v zavetišče, kjer sem princeski nadel plašček, da je ni zeblo, ko je počivala v kotu skupaj z njihovo psičko, meni pa je bilo ob zakurjenem kaminu skoraj vroče. Moji skromni italijanščini navkljub nam je uspelo prijetno poklepetati o tem in onem, največ o gorah seveda, potem pa nas je gospa postregla s "fusilli con salsa alla erbe" in koščkom pečene klobase. Druženje smo zaključili s kavico, si v slovo zaželeli vse dobro in se poslovili z mandi.
Ko sva se vrnila v dolino sva se sprehodila še do bližnjega slapu, za katerega potopisi pravijo, da je v tolmunu pod njim poleti prijetno zaplavati in ko sva videla, da je temu res tako, sva si obljubila, da se vrneva prihodnje poletje.
=> fotografije Monte Forcella
Ni komentarjev:
Objavite komentar