Ker sta avgusta vročina in septembra dež narekovala izbiro tur, oktobra pa nama je enkrat plaz pred nosom zaprl cesto v Forni Avoltri in drugič zahtevnejšo pot pokril sneg, sem upal na nekaj lepih potepov v novembru in decembru, saj so me mile zime zadnjih let navadile, tudi razvadile, na kopne razmere v tem času. Kot kaže bo letos drugače . . .
Začela sva pri cerkvi v Bili in se skozi vasico sprehodila do njenega konca in še malo naprej, da sva prišla na začetek najine poti, imenovane Via agli stavoli. Ovinek, morda dva, navzgor sta bila dovolj, da so se nama odprli razgledi vse do gornjega konca doline, kjer so se pod modrim nebom bleščali zasneženi vršaci. Zelen borov gozd okoli naju je bil čudovit kontrast nebesni modrini, prav ganjen sem bil nad prizori, ki so se nama ponujali. Po lepi mulatjeri sva nadaljevala navkreber in v zmernem tempu uživala prelesti sončnega dne.
Današnja pot naju je vodila po delu grebena med Rezijo in dolino Bele, grebenu, ki se začne v dolini nad naseljem Na Bili in se zaključi, pravzaprav izteče, na planoti Pustega Gosta. Pot vodi mimo najlepše ohranjenih (obnovljenih) stavolov, to je kmečkih poslopij, v katere so se Rezijani v poletnem času preselili za nekaj mesecev in se tam ukvarjali s kmetovanjem. Na njivah so pridelovali zelenjavo, stročnice, krompir in koruzo, okoli njiv pa so imeli sadno drevje. Stavoli so bili na takih krajih, da so omogočali samooskrbo in se med bivanjem na planini ljudem ni bilo potrebno vračati v dolino. V Furlaniji-Julijski krajini so stavoli značilni predvem za Karnijo, dočim jih na področju zahodnih Julijskih Alp omenjajo samo nad Železno dolino (Canal del Ferro).
Dva stavola mi bosta ostala še posebej lepo zapisana v spomin in sicer Ruschis, ker je tam ličnih hiš in hišic toliko, da tvorijo manjšo vasico in so od tam čudoviti razgledi na gore onstran doline Bele in nad Rezijo samo, ter stavolo Pischiuarch, ki je bil, kot da bi prišla v pravljično deželo. Nič čudnega, da sem med počitkom pomislil na tihotapca Löla Kotliča, na Dardaja in na Zverinice.
Grebensko pot sva zaključila pri stavolu Rastie, kjer je najina pot zavila v dolino, pot CAI 631 pa se je nadaljevala proti stavolu Sagata in od tam naprej v Pusti Gost. Malce nižje sva na jasi v gozdu pri lični kapelici še enkrat sedla k počitku, potem pa nadaljevala sestop. Strma pot naju je hitro pripeljala v vas in na cesto, ki pelje skozi Bilo, sva stopila le nekaj korakov od avta.
Ko sva se pripeljala v Na Bili in tam zavila proti Trbižu, so me onstran doline pozdravljali karnijski vršaci. Verjetno bo res čas, da po treh zaporednih obiskih Rezije spet odrineva nekam dlje in višje . . .
=> fotografije Via agli stavoli
Spoštovani g. Turšič,
OdgovoriIzbrišiVedno znova sem navdušen, ko prebiram vaše potopise in pregledujem posnetke, ki pričajo o vaši globoki povezanosti z gorsko naravo in nazorno posredujete svoje bistvo in samosvoj način življenja, ki vas izpolnjuje....ker tudi sam veliko ubiram manj znana pota, ki ponujajo izziv in možnost premišljanja v samoti, daleč od potrošniškega vrveža....Hvala za dobre nasvete in ideje za naslednje moje hribovske odklope in zanimive izlete v svet strmih vršacev in odmaknjenih dolin.
Tudi sam več kot 15 let redno zahajam v Zahodne Julijce, prelezel sem že vrhove okoli Montaževe skupine, nekatere manj zahtevne iz Viševe skupine, pa tudi na Kaninski strani. Navdušen sem nad dolino Dunje, ravno pred tedni smo bili z bratoma na vrhu Cuel dei Pez...startali smo v vasi Mincigos in preko muljetere in sedla Cuel Tarond v 2.5 ure dosegli enkraten razgledni vrh....proti zahodu Lipnik in Dunjski vrh, na vzhod pa Dve špici, Monte Piper in Poldašnja špica. Proti jugu je enkraten pogled na Montaž , Zabus in Strmo peč in bolj levo na Viš in Veliki Nabojs.....skratka sama slikovita in poznana druščina, ki sem jo že prehodil; tako me na te vrhove vežejo enkratni spomini, tudi dokumentirani s fotografijami....Eden od naslednjih vrhov, ki me mikajo, bo vsekakor Cuel de la Bareta, saj ravnotako ponuja svojstven pogled na Montaž in bližnje vrhove.....Seveda sem pred leti pohajkoval tudi po Reziji, iz vasi Koritis preko Malge Kot na Skutnik, bil sem tudi bolj levo zaselka Sp. in Zg.Bardo in prespal na Casera Canin. Od tu sem krenil v smeri sedla Grubje in prespal v bivaku Marušič. S Kaninske strani pa sem preko tega sedla podaljšal do vrha (dveh vrhov ) Žrdi - Monte Sart.
Veliko se nabere z leti in človek bi rad vso to nepopisno in očarljivo lepoto z nekom podobno čutečim delil....a to ni vsakomur dano. Ne poznam vaše življenske zgodbe a čutim, da to počnete tudi iz spoštovanja in lepih spominov na osebo, ki ste jo izgubili in jo vsak dan nosite s seboj v srcu na svojih zanimivih poteh....občudovanja vredno. Današnji hiter tempo življenja nas na nek način vkalupi in vklene v svoj neusmiljeni ritem....dan za dnem...minevajo meseci in leta !?
Ravno zaradi teh procesov, ki so stvar existence in zaradi naše skrbi za prihodnost naših otrok in vnukov, se je dobro sem in tja iztrgati iz tega monotonega dolinskega in mestnega dogajanja in pobeg v naravo, ki celi in zdravi našo dušo je pravi balzam ter način, da si zopet naberemo moč in napolnimo baterije za nove preizkušnje v življenju
V bodoče imam željo raziskovati tudi Karnijske Alpe, ki pa zahtevajo malo več časa že zaradi oddaljenosti ;so pa zaradi svoje lepote izredno zanimive. Ker mi urnik in narava dela vedno ne dopuščata izkoristiti lepih dnevov za željene cilje, bo marsikaj ostalo še za čas, ko se bom upokojil....sicer pa leto 2020 ni več tako daleč....da bo le zdravje, cilji, želje in dobra volja pa so itak osnova na poti k uresničitvi...
Želim vam še obilo enkratnih doživetij na svojih potepanjih po svetu hribov in gora, da vam še dolgo dela družbo vaša prisrčna zverinica in da nas še naprej obveščate in razveseljujete s svojimi objavljanji na tem portalu....
lep pozdrav iz Škofje Loke,
Valter Pipan
Najlepša hvala za prijazne besede in dobre misli. Ja, gore in doline pod njimi so tisti kraji, kjer dejansko živim, saj me življenje v prestolnici vse bolj utesnjuje. Včasih se pošalim, da v Ljubljani stanujem in hodim v službo, živim pa v naravi, najraje v gorah.Če mi bo sreča mila, se upokojim pet let za vami in potem upam, da si uresničim vsak dan vse večjo željo in si najdem bivališče bližje goram, morda nekje tik pod njimi.Tudi vaše ture niso do muh in verjamem, da si jih bode v letih, ki prihajajo, še veliko nabralo. Prijateljica, ki je nekaj let starejša od mene, je lepo povedala, kako je našimi leti oziroma EMŠOm - veseli moramo biti zaradi tistega kar še moremo in zmoremo in se ne žalostiti, če kaj ne gre več, kot je šlo včasih :)
IzbrišiPravijo, da je lepo še lepše, če ga deliš z nekom, ki ti je blizu. Ker se je življenje tako obrnilo, da sedaj sam pohajam naokoli, je morebiti moj blog, ki mu sam raje rečem dnevnik spominov, tisti, ki mi pomaga deliti vse to lepo, kar doživljam v "nekoristnem" svetu . . .
Hvala še enkrat in tudi vam še obilo lepih potov po gorah in tudi nižje,
Bojan