Ko sva prispela v Cimolais, sem se počutil kot otrok, ki komaj čaka, da bo lahko odvil darilo. Čudovita vasica v vznožju Furlanskih Dolomitov naju je pričakala obsijana s soncem in ko sva zavila v Val Cimoliano me je pogled na gore nad zatrepom doline dobesedno presunil.
Na Pian Fontani je bilo, kot da bi prišla na konec sveta. Že dolgo ne takega občutka samote in odmaknjenosti, že dolgo ne tako glasne tišine. Začela sva prek dveh mostičkov, pod katerima je žuborel potoček, katerega sva nazaj grede zlahka preskočila tam, kjer je bil najožji. Široka pot naju je povedla v prekrasen bukov gozd, kjer so se skozi skoraj gole krošnje lesketali sončni žarki, ki so odmaknjenosti in tišini dajali prav poseben čar.
Kmalu po tem, ko sva za seboj pustila odcep, kjer se ena pot nadaljuje proti bivaku Gervasutti in sva šla midva v smeri zavetišča Casera Laghet de Sora, naju je smerokaz usmeril levo. Po strmejšem začetku je pot postala položnejša in začela sva dolgo prečenje na drugo stran najinega hriba. Dosso Nadei je iz Cimoliasa videti kot prava gora, skromnejši višini navkljub. Strma skalnata stena, ki tostran pada z njegovega vrha v dolino ne daje slutiti, da je onstran hriba z gozdom poraščeno pobočje, kjer se pot šele tik pod vrhom postavi bolj pokonci. Vzpon je ves čas potekal v gozdu in ker je bilo hladno, sončnega in razglednega prostorčka ob poti pa ni bilo, se do vrha nisva ustavljala. Ko sva izstopila iz gozda sva se spustila levo malce navzdol, na nižji rob hriba, kjer stoji oddajnik in od koder je najlepši pogled v dolino.
Med počitkom sem počasi odvijal darilo, katerega sem zjutraj tako nestrpno pričakoval in ko sem ga odvil do konca, je preseglo vsa moja pričakovanja - kamorkoli sem se ozrl, je bilo toliko lepega, da se mi je kar milo storilo. Pred nama, skoraj na dosegu roke, so bila gladka ostenja in plati Cime dei Preti in Cime Laste, na jugu sta naju pozdravljala Cimoliana in Col Nudo, na severu pa Cima Monfalcon di Montanaia in znameniti Campanile pod njo. Prav vesel sem bil, da sem se toliko časa odpravljal v te kraje in se šele danes dejansko odpravil, saj je bil dan tak, kot si ga lahko samo želiš. Sončen, z odlično vidljivostjo in ob takem času, da ves ljubi dan nisva srečala žive duše. Posedanje na vrhu je bilo kot običajno namenjeno tudi vsem nekoč, tako tistim, ki so nekoč bili kot tistim, ki upam da nekoč še bodo. Po počitku sva se odpravila še na višji rob hriba, kjer je eden od vršičkov tudi vrh in se nato počasi odpravila nazaj v dolino.
Po turi sva se ustavila v bližnjem Barcisu, kjer sem ob jezeru obudil spomine na minule čase, ko smo se tod potepali v troje.
Nato sva nadaljevala pot v Solkan, kjer sva se tam doma ustavila na poznem kosilu, potem pa sva z rožico in svečko obiskala še Majo. Zvečer, ko je Sabotin samo obris na nočnem nebu in je Sveta Gora lepo osvetljena, ji najraje prižgem svečko, saj takrat tam ni veliko ljudi in je včasih tak mir, da skoraj slišiš Sočo, ki teče nekaj nižje.
Pozno zvečer, pravzaprav že ponoči, sem dolgo sedel na kavču in podoživljal iztekajoči se dan, preden sem pomirjen legel k počitku . . .
=> fotografije Dosso Nadei
Ni komentarjev:
Objavite komentar